Kot revolucija, IV. del

Zagledala sva se v zelenega strahopetneža, v zelenega zajca izrisanega z zeleno neonsko lučjo, tam na steni, čisto običajen, nič prestrašen.
Po grlu me je močno zapeklo. Ugotovim, da je zlil v naju še eno zažgano zeleno tekočino. Joško se je zamislil in zaradi videnega in slišanega v zadnjih desetih letih zarjovel:  ˝Maateerr!˝ vse kar se je zgodilo ga je močno prizadelo, za nameček pa ga je še zeleni pribil. Pospravila sva rahlo ohlapnega tiča. Malo sem ga podržala v rokah. Kako dobro ga je čutiti, kurca, sem pomislila, še enkrat pogledala sladke male, tokrat z obžalovanjem, zaprla zadrgo in ga zaslišala.

˝Pojdiva!˝ je rekel Joško in me zagrabil za roko. ˝Narediva temu konec! Mat kurba, fak pizda, jebem jim mater pokvarjeno, pičke izdajalske!˝ je klel in ponavljal, spustil spodnjo čeljust naprej in odrinil vrata lokala tako, da je zunaj skoraj nekoga na polno zadel. ˝Aaaaaarrgghhhh!˝ je ponovno zatulil. K sreči je srečnež pravočasno odskočil, ker bi ga vrata verjetno ubila, saj so se pri trku v steno snela s pantov. Vlekel me je proti sredini množice. Opotekala sem se on pa je šel samo naravnost in še naprej preklinjal, ni se odmikal, odmikali so se drugi, če se niso, jih je odrinil. Imela sem občutek, da ima vsega dovolj.

Ljudje pijani in v nekakšni ekstazi, kot da se bo danes nekaj spremenilo, kot da bo jutri, drugače, bolje. Ljudem se je trgalo. Vse skupaj je delovalo prav dekadenčno. Želela sem se izklopiti, pa so me njegove besede spomnile naj ga čuvam, naj mu bom za ravnovesje, a še preden je On zapustil veliko mesto, se je njemu Jošku že na polno trgalo. Midva sva zapustila zelenega strahopetneža in hihitajoče sladke male. Nadaljevala sva po ulici, še malo prej pribita tako, da naju je kar metalo, zdaj pa direkt v sredino množice. Ni dolgo trajalo in pred seboj sva zagledala nekaj podobno utrganih mladcev, kateri so peli narodne pesmi, bolj rjoveli so jih in v rokah držali granitne kocke, pomislila sem na granitno sredo, katero je Joško vedno zagovarjal kot edini upor omembe vreden, ki se je zgodil proti skvarjeni vladi in poslancem. Od nekod je prišla policija in sama sem opazila podobne moške, ki so se razkropili in pomešali med ljudi. Bili so čisto običajni. Tako običajni, da so si bili v tej običajnosti vsi podobni. Na sredini velike množice se je dvigoval oder kjer je lahko vsak povedal kaj ga tare v tej deželi in s tem vzpodbudil množico k vztrajanju na protestih.

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------