Še
ena solza in potem še ena. Jokam, a mi ni tako hudo, da bi morala. Le zakaj se
solzim? Pomislim. Niso bile solze, bile so kaplje seča, ki so se odbijale
od mrzlih tal. Scavnica, vsaj nekaj toplega v trenutno mojem mrzlem vsakdanu. Oči,
da bi pogledala kdo izvaja veliko dejanje po meni, nisem mogla odpreti. Kot bi
bile zlepljene in glava me je neznansko bolela. Čeljust pa kot bi mi jo nekdo
premaknil, začutila sem kri v ustih in se nekako zavedla, da imam razbite
ustnice. Moje ustnice, sem pomislila, so postale razbiti gobec. Tudi premakniti
se nisem mogla in izogniti scavnici, ki je še vedno padala po meni. Zlepljeni
lasje moji, njegovi verjetno nič več lepi črni.
So
še vedno, jih še sploh imam ali je to samo nek ostanek, ki je bil nekoč zavidanja
lepi del te osebnosti. Želela sem premakniti roko, pa tudi prsta nisem mogla,
so prsti še tam, ne čutim jih. Kaj mi je, sem se večkrat vprašala, kje sem? Vsaj vem, kdo sem. Razmišljam in čakam ali bo kaj bolje, neznosna bolečina v glavi, pa se
je sprehajala znotraj in spreminjala ter nihala tako v moči bolečine, kot v
področjih, enkrat spredaj narahlo in drugič v sencah močneje. V glavi čutim utrip
srca. Nabija. Torej sem kljub vsemu živa. Razmišljam, nič več kje sem, temveč
kaj se mi je nam je zgodilo, da smo sem pristala tu, v nikakršnem položaju. Sem,
pa vendar imam občutek, da me ni. Še vedno se ne morem premakniti. Spet curek
po meni vonj po šparglih in spomin na nabiranje le teh ob obali, mi je nekako
priklical dogodek izpred dobrih pol leta. Zakaj so me prav špargli pripeljali
do tega dogodka ne vem. Verjetno še nekaj manjka. Že vem tisti dan, ko sta se z
mojo posteljno prijateljico odpravila postavljat razstavo njegovo, njeno,
Georgevo, našo in mojo, me je pustil samo z njim, smrdljivim zadahom po domači žganici,
narodnim zagovednežem, prav lepo pribitim. Vstaja bo in Joško naj gre tja,
midva bova z GCjem postavila razstavo in moja tvoja bo z menoj, tebe pa prosim, bodi
Jošku v ravnovesje, saj veš kakšen je, ko ga goreče prevzame. Saj veš, da ne bo
štrajkal in se samo drl narodu naj vstane. On je tisti, ki lahko zaneti
revolucijo v naši deželi. Pojdi z njim, da ne bo kakšne pizdarije je rekel, me
objel in poljubil. Čuvaj na Joška in še bolj nase, zavil mi je šal okoli vratu
in prišepnil: Ne skrbi, z vama bom. Le kje je zdaj, me skrbi, kje so vsi
ostali. In moj njegov šal je še vedno pri meni? Ga imam okoli vratu? Ne čutim
ga.
Vstaja! Joško je skakal po
ulici pil kot žolna, kadil in si zvijal, mešal različne pijače kot, da je to
poslednje pitje v njegovem življenju, pel in rjovel, bil je kot dvakrat višji
in raztegnjen čez celo ulico. Objemal je narod, ti pa so mu ploskali, ga vzpodbujali in mu mahali. Od nekod je vzel zastavo in mahal z njo. Bila je velika in
na dolgem kolu. Šla sva mimo zelenega strahopetneža, kjer je vase zlil še nek
zelen zvarek, katerega so prej zažgali. Vmes pa se je poljubljal z dekleti za šankom, se objemal ter bil tako strasten, da sem mislila, da bova izvedla spolni akt kar tam z vsemi štirimi sladkimi malimi. Naj povem bile so si podobne kot sestre, ... .
...................... se nadaljuje!
07. 11. 2013
-------------- Georgette
Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar