O meni

Moja fotografija
Ko sem spoznala samo sebe v Njem, sem se prepoznala v tebi. Sem kronistka, ki spremlja in opisuje naše življenje v Njem in z Njim. Dogodki, ki so opisani v mojih dnevnikih so doživljanje sveta, ki ga opazujem iz notranjosti Njega. Zapisujem naše dojemanje in doživljanje okolice ter Njegove misli, v katere sem vtkana tudi sama. Zapisujem kar je resnično in kar je vzporedno z resnico. Nekateri dogodki so popolnoma izmišljeni ljubezenski, drugi resnično zločinski, tretji prijetno nasilni, vse skupaj pa s pridihom erotike prepletam v neskončnost. Z Njegovo pomočjo pletem dramo. Ne verjamem v absolutno resnico. Za mene obstaja več resnic. Jaz zapisujem. On to živi.

četrtek, 7. november 2013

Ravnovesje - Predgovor III. del

Z razumevanjem: »Kaj delam, ko se likovno izražam, kaj je tisto, kar človeka vleče k vizualni upodobitvi nečesa in kje se skriva kvaliteta? Kaj je tisto, kar nas vzpodbuja, da opazimo določeno stvar? Zakaj gremo mimo določenih stvari ne da bi jih opazili in zakaj druge opazimo?[1] Kako izbrati motiv, ali še bolje – kako narediti iz nezanimivega motiva zanimiv motiv? Kje in kako izbrati tematiko? Kako narediti iz vsakdana, nepozabni dan?,« sem odkrival skrivnosti likovnosti.
Ko enkrat človek najde način, kako bo stopal po poti, in ko najde način, kako si bo razlagal neznano, postane vse težko veliko lažje. Stvari, ki jih srečamo v življenju, nimajo več teže, nekako lebdijo. Lebdijo v prostoru. Kot nešteto informacij so pred nami in okoli nas. Naša naloga je čisto preprosta. Informacijo opaziti, ji dati prednost pred drugimi, jo uporabiti in postaviti na novo mesto, tja, kamor ustreza. Izbrati novo. Kaj nam ustreza, pa je predvsem problem, ki ga moramo najprej rešiti, zato se je potrebno dostikrat vrniti na začetek. Moja pot se je začela z naslednjim stavkom: ˝Ko bom velik, bom slikar.˝

[1] Človek vse registrira, le da ene dogodke prepusti skozi prag zavestnosti, druge ne. »Čuti se razlikujejo po možnosti diferenciranja (razlikovanja) količinskih stopenj teh lastnosti sveta, kar določa pojem praga. Prag imenujemo skrajno intenziteto, nad ali pod katero začnemo zaznavati nek dražljaj. Absolutni prag je najmanjše vzdraženje, ki je potrebno, da bi povzročilo nek čutni občutek, diferencialni prag pa je najmanjša količina vzdraženja, ki je potrebna, da toliko spremenimo začetni dražljaj, da občutimo spremembo prvotnega čutnega občutka.«
Prim. Dictionnaire de la Psichologie, Paris: Laurosse, 1965, str. 274 ; MALA LIKOVNA TEORIJA, Milan Butina, str. 6, Debora 2000.

O moj On, moj Slikar, kje si? Čeprav ne bi rada, da me vidiš v stanju karšnem sem, si te želim vsaj dotakniti, čutiti. Potrebujem tvojo bližino. Še zdaj ne vem, kako sem pristala tu. Solza mi spolzi po licu. Počasi v področje sanj. Mrk.


27. 10. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------




Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)