O meni

Moja fotografija
Ko sem spoznala samo sebe v Njem, sem se prepoznala v tebi. Sem kronistka, ki spremlja in opisuje naše življenje v Njem in z Njim. Dogodki, ki so opisani v mojih dnevnikih so doživljanje sveta, ki ga opazujem iz notranjosti Njega. Zapisujem naše dojemanje in doživljanje okolice ter Njegove misli, v katere sem vtkana tudi sama. Zapisujem kar je resnično in kar je vzporedno z resnico. Nekateri dogodki so popolnoma izmišljeni ljubezenski, drugi resnično zločinski, tretji prijetno nasilni, vse skupaj pa s pridihom erotike prepletam v neskončnost. Z Njegovo pomočjo pletem dramo. Ne verjamem v absolutno resnico. Za mene obstaja več resnic. Jaz zapisujem. On to živi.

sreda, 20. november 2013

Kot revolucija, II. del

Naj povem bile so si podobne kot sestre,  .......  

........ ista barva las, prežgana blond, od solarija temnejša polt, lasni podaljški, enaka šminka in senčilo za oči, še smejale so se hkrati in vsakokrat, ko so nagnile kozarec so to naredile z enako gesto in vse naenkrat. Ko so spile so se zahihitale kot bi bile rahlo trčene. Mlade punce, mogoče 19 let stare, čeprav zaradi truda ostati mlad, bolje rečeno, biti lep, so delovale vsaj pet let starejše. 
˝Smo mele jeden kozarc, s šter slamcami, pa smo ble preveč žedne in smo mogl stalno naročat. Smo rekle, daj nam šter kozarce, bomo tko laži, pa še me´n bomo težile. Ej stari, ...!˝ je rekla ena drugi in so se spet hkrati zasmejale. Izražanje na nivoju severno in južno deželnika. Drug drugega ob druženju poslušajo, dobiš pa kup novih besed izpopolnjenih z mehkimi L in Ć - ji. V glavnem so naju med nazdravljanjem in hihitanjem zapeljevale z napol priprtimi vekami, šobile usteca, vrtele narahlo z boki in se vsake toliko podrgnile po našem tiču ali pa vsaj v bližini, da je ta postajal vse bolj trd. Čutila sem prsi sprednjih dveh ena od tistih dveh zadaj mi je po nekaj popitih pivih počasi z roko segla v mednožje in ga prijela za že močno otrdelega.
Ne vem zakaj si je tista na levi pričela dvigovati majčko in kazati levo joško, sem se pa spomnila na vse slike kjer Mati Marija kaže joško Jezusu in ga opominja, da ga je rodila in dojila in naj pomaga vernikom. Jezus obrnjen k Bogu, mu kaže svoje rane, naj ne pozabi, da je zanj trpel in dal življenje. Kot bi se opominjali. Izsiljevali? Hmm, čudna vera, saj so stvari samo po sebi umevne pomoč pa včasih nuja in čisto človeška. Za to ne potrebuješ Boga. Ne potrebuješ cerkve. Prej veliko volje. Predvsem potrebuješ dobre ljudi. 



...................... se nadaljuje!


07. 11. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------

Ni komentarjev:

Objavite komentar