Pesem III. del .... Tesla VII. del

Reče mi: ˝Tam zadaj je staro pokopališče, ga želiš videti.˝ Sredi noči in pokopališče, hm? ˝Ne boj se, samo zelo staro pokopališče je, nič neprijetnega, začuda je tam prav mirno brez prisotnosti česarkoli. Samo spokojen mir. Pridi,˝ skoči iz avta: ˝Boš videla.˝ Že teče proti gozdičku in komaj jo dohajam, preskoči vlažno kamnito ograjo in jaz za njo. Ograja je stara, sestavljena iz več zloženih kamnov. Bolj pregrada, katero je načel čas in je skoraj neopazna sredi gozdička. Sem pa tja kak kamen, ki je opominjal na pokopanega. Ob kamniti ograji pa majhna cerkvica bolj kapelica, pa vendar z vratmi oziroma odprtino v kateri so bila nekoč vrata. Majhna, z malim turnom in pokončno streho. Spominjala me je na tisto ob jezeru, na severu med gorami, le da je ta bila dosti manjša. Bila je prazna. In streha je bila luknjasta, včasih krita s slamo. ˝Preselili so jih. Vse, nikogar več ni tu, zato je takšen mir. Ni duhov, kateri bi iskali uteho in s prisotnostjo kalili nočno tišino. ˝Pridi˝ stopi proti velikemu kamnu na travnatih tleh poravnanega z nekaj mahu na površini in grmi ter starimi drevesi v bližini. ¨Pridi, sleci se, uleži se, zamiži, boš videla in slišala nič˝ mi reče in se počasi odpenja gumbe na hlačah, ter z eno potezo potegne srajco iz sebe. V naslednjem hipu že leži čisto gola, sproščeno gleda v nebo, jasne in prijetno toplohladne noči. Ne morem odtrgati pogleda od njenih majhnih dojk in drobnega zelo privlačnega telesa. Njena venera pa kot nikoli ne bi odrasla, tako dekliška in čisto je delovala. Vprašam se ali je še vedno nedotaknjena.Tako posebna. Buljim, drugače ne morem reči. Komaj odtrgam pogled in se zazrem v nebo. Sem pa tja kak oblak, raztrgan in iz strani z luno obsijan. Na eni strani svetel na drugi temen v ozadju pa svetloba lune, ki naredi temno nebo privlačnejše. Zvezde se danes vidijo slabše zaradi lunine prisotnosti, pa vendar je noč prav čarobna in presenetljivo topla in vlažna le toliko, da prijetno ohlajala ozračje. Takšna noč, ko z veseljem zaspiš gol v stiku s tlemi in v objemu narave ne, da bi te motil šum neznanega, žuželke ali hlad. Tam sva doživljali prav spokojno noč, kakršno si lahko samo želiš in jo doživiš morda nekajkrat v življenju, če. Mižim in počasi se oddaljujem, ...

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem III. del .... Tesla VI. del

Tesla je želela sedeti zadaj. ˝Prav,˝ sem ji odvrnila. Čudno mi je bilo, da se je dejansko vsedla za menoj, tako, da je nisem niti dobro videla v vzratnem ogledalu. Odpeljali sva se po poti po kateri sem prišla. Bila je že trda tema in mesečina je v temi osvetljevala gladko površino rečnega toka. Še vedno zelo mirno. Tudi noč je bila mirna. Reka pa kot črno olje počasna, lena, gosta, se je zlivala po gubi najbolj revne pokrajine v deželi. Nisva veliko govorili, prav jedrnat je bil najin pogovor, veliko sva si imeli za povedati pa nama je obema vse skupaj uspelo povedati v nekaj stavkih. Ko zadnjih deset let spraviš v deset stavkov. Sicer dolgih, vendar deset.

Peljeva se že proti severovzhodu dežele kamor je želela, ko me naenkrat prosi: ˝Tu ustavi!˝ ˝Tu ni ničesar,˝ ji rečem: ˝Je samo ravnica in nekaj gozdičkov med griči na eni strani in višjimi hribi na drugi.˝

˝Da, tu je˝ mi reče: ˝tu ustavi.˝

Ustavim, jo pogledam, skrivnostno se mi nasmehne, kot bi zagledala Njegov nasmeh, čisto podoben. Včasih mu je govorila midva sva kot brat in sestra. Ti si tisti brat, ki sem ga vedno želela in on ji je odgovoril, verjetno si ti tista sestra, katero sem vedno pogrešal.

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem III. del .... Tesla V. del

V tisti slabi uri, ko sem jo čakala med tem, ko je iskala tiste neke ljudi, ki morda niti niso tu, sem se nagledala ljudi okoli mene, njihovih obrazov in postav, kako so bili oblečeni in kako so se obnašali. Vsi po vrsti že opiti so delovali prav smešno, še bolj kot Joško. Nekaj si je pa le pridobil z nami. Ni tako smešen, čeprav za mesto še vedno preveč kmetavzarski. No to so težke in žaljive besede, glede na to, da največ, kmetavzov živi verjetno prav v glavnem mestu. Če ne drugega se ti zarukanci vozijo tja delat. Nekateri žal tudi tam ostanejo imajo otroke, ki so ... dovolj o tem je že Joško pred časom. Res je niso vsi takšni, je pa večina. Preveč preprost, bo prava beseda za Joška in preprosti so tudi ti tu. Verjetno imajo čisto drugačno življenje, z drugimi cilji in željami. Morda veliko bolj preprostimi. ˝Greva!˝ me preseneti iz strani. Šla sva ven mimo znanega obraza, visoko čelo, štrleči lasje očala in kozja bradica. Trostruni basist. Pogledava se in prepoznava, oči tako znane, svetlomodrozelenosive. Grem naprej se še ozrem, on gleda za mano malce začuden kot sem bila tudi sama. Ga poznam.

˝O karavan, je rekla. Vedno je imel karavane. Spomnim se še tistega pred tem.˝

˝Nicoleta,˝ sem jo popravila. ˝Ta avto je Nicoleta.˝ Postrani me je pogledala. Nasmehnila se je in dodala: ˝Vedno je dajal dragim predmetom imena.˝

˝Res je in še vedno verjame, da ti tako lažje in dlje služijo saj ravnaš z njimi kot z najdražjimi.˝ sem dodala.

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem III. del .... Tesla IV. del

˝Pozdravljena mi reče,˝ pa saj se ne poznava si mislim. ˝Pozdravljena Georgette, že dolgo se nisva videli, kje je pa On.˝ Ponovno v šoku, hočem nekaj reči, pa sem samo zajecljala. Pritisne mi poljub s svojimi majhnimi usteci pa vendar tako vlažnimi, da me je takoj zaščemelo. Kaj hočem, potrebna sem. Nasmehne se in gre po pijačo. Vrne se skupaj z lepozobo kelnarico in mi jo predstavi. Nasmehneva se. Opraviči se, da mora za šank, ker je gneča in jo tam potrebujejo. Zahvali se, da sva se spoznali in se vrne za šank. Tesla pa me gleda in se mi nasmiha. ˝Vesela sem, da si prišla sama,˝ mi reče. ˝Saj si?˝pogleda naokoli, če je tu nekje On. ˝Da,˝ končno izjavim, ˝sama sem, želela sem te videti, kako, da me poznaš, saj sem komunicirala s tabo samo preko Njega. Ne moreš vedeti zame.˝

˝Vem za njegovo žensko plat in predstavljala sem si jo točno takšno kot si videti. Ne pozabi oba sva študirala slikarstvo in imava zelo močno vizualizacijo. Ti si On. Ne moreš zgrešit.˝ Ponovno me poljubi, tokrat se ne odlepi od mojih ust kar nekaj časa. Medtem se gledava iz oči v oči kot bi želeli prebrati vse kar nisva vedeli druga o drugi, vse kar se nama je zgodilo v zadnji desetih letih.

˝Pogrešala sem te.˝

˝Tudi jaz, včasih.˝ ji odgovorim in se čudim svojemu odgovoru, kot ne bi bil moj.

˝No vidiš, da si On, samo On lahko izjavi takšen odgovor.˝

Zasmejali sva se in se pri tem kar malo zaljubljeno gledali. Bilo je zelo srčno. ˝Me pelješ domov, za danes sem tu končala. Sicer iščem še neke ljudi, a mislim, da jih danes ni tu.˝ ˝Karkoli želiš zdaj, ko si me presenetila in vem, da me poznaš zdaj, ko računam, da se bova kaj več pogovorili te lahko čakam in zapeljem kamorkoli si želiš.˝ ˝Prav, če misliš resno rabim iz glavnega mesta še prevoz na severovzhod dežele.˝ ˝Imam čas do jutra,˝ sem privolila.

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem III. del .... Tesla III. del

Parkiram, kar nekaj ljudi se je zbralo, grem mimo njih skozi vhod direktno pred oder. Premislim si, se oddaljim, da me med nastopom ne bo takoj opazila. Tam za zvočnik na levo stran se umaknem. Naročim vodo. Začuda sem jo dobila v kozarcu. Povoham brez vonja. Torej je voda!

Spijem požirek, dva, se razgledam okoli. Nihče poznan. Zategnjene face. Težko se bo danes družiti tu.

Mogoče bo več sreče, ko se ga bodo malo napili in bo zategnjenost popustila. Pogledam proti šanku in mi dekle, ki mi je postregla vodo pomižikne. Pomižiknem ji nazaj in se ji nasmehnem. Vrača nasmeh. Zelo lepo razporejene zobe ima in tako prijeten in topel nasmeh. Lesk v očeh je obrobljalo močno senčilo za oči. Spijem še malo.

Dvorana ne velika se polni, nekaj je že kar pribitih, nekako znani so mi, ta govorica dialekt, obnašanje, direktnost, vsake toliko je kdo zarjovel. Prav staršljivi so zgledali. Dekleta podobnega vedenja vendar vseeno bolj dekliška. Seveda Joškovi ljudje s prekaljenimi geni. Trdoživci.

Bend začne igrati, trije so bili. Imenovali so se nekaj v vezi drug and fuck (DISDRUGthisFUCK), preslišala sem. Usekali so iz teme z zelo hitrim ritmom, v katerem so se prepletali bobni, bas in kitara tako močno, da za pevca res ni bilo prostora. Nažigali so, basist brez ene strune, kitarist tako hiter, da se je že skoraj prehiteval, bobnar katerega sta oba lovila ali pa on njih, vendar še vedno tako prekleto naštudirano, tako melodično tako popolno, da si lahko samo stal tam in jih poslušal, seveda se je pojavila Tesla, še vedno drobcena z bujno pričesko, mišje skoraj blond barve, ista kot pred desetimi leti, ko smo jo nazadnje videli. Lenonke, ki so kljub njenemu drobcenemu obrazku, še vedno delovale majhne, verjetno je nosila otroške, pa tako atraktivna in posebna, prav markantna. Da znala je biti izstopajoča ali pa nevidna, kakršna je hotela biti. S svojim na momente kričečim in na momente globokim glasom se je tako vklopila v njihovo igranje, da smo bili totalno presenečeni vsi. Musck, musck je pela o svojem dragem ali pa o mačku nisem jo dobro razumela, pa saj je vseeno, bilo je fantastično. Ko si že prepričan, da je to to, te preseneti nadgradnja tistega za kar misliš, da je popolno in da se sploh lahko še nadgradi in spreminja. V tem bendu so se poigravali z vklapljanjem v zvočno ospredje in spremljanjen iz ozadja kot zvočne zavese, ne da bi ostali sodelujoči glasbeniki bili prezrti. Res eno uro kvalitetnega koncerta, brez pavze. Čisti šok. Tistemu, ki ni slišal je lahko do smrti žal, bi rekel Joško.  Sama imam raje umirjene ritme, bolj sem za asketizirano klasiko minimalizma. Toda tole je bilo prava kvalitetna šok terapija. Končajo, folk pa deloma razpaljen deloma šokiran, ker kaj takega niso pričakovali. Če ne bi sama od navdušenja začela ploskati bi verjetno pozabili. Tesla se prijazno zahvali, pogleda kot bi nekoga iskala, me zagleda, stopi z odra in gre direktno do mene.

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem III. del .... Tesla II. del

Sestra, ki to ni bila, suhica koščena. Tega ne morem reči bila pa je drobcena, še zdaj je in bujne laske ima pa tisti obrazžšček, kot bi sama prikupno dejala, ki je vedno otroški in ima moč pripraviti celotno družbo okoli nje, da postane ali prostaška ali fina ali karkoli ji zapaše. Mala siva čarovnica s prekleto dobrim glasom bi rekel Joško.

Šla sem na njen koncert. Vsedla sem se v našo, zeleno princeso in se odpeljala sestrici naproti. Nikoli nisva nič imeli, pa tako me je imelo, da bi. Ne, je vedno trdo ponavljal On. Z nekaterimi pač ne. Pa zakaj sva oba z Joškom tulila vanj. Saj si tak, da si s skoraj z vsemi. Prav zaradi tega, ker nekatere posebne punce spadajo med skoraj. Tako sem se odpravila skorajšnji naproti.

Mrak se je že delal okoli devete ure zvečer, jaz pa sem drvela mojemu mestu naproti. Po ovinkih malo gor, malo navzdol, spet ovinek, vseskozi ob najdaljši reki naše dežele. Noč in polna luna sta jo delali vabljivo, da bi kar zapeljala vanjo tako lepo gladko je drsela kot že dolgo ne. Bila je umirjena kot je znala biti po umirjenem mesecu deževja, sonca in oblačnosti. Vsakega pomalo in rečni tok je bil spraven. Ko bi vsaj moji ljudje bili takšni. Moj narod ni vreden toka te reke, bi verjetno rekel Joško Šus. Hlapci! Seveda brez pljunka ne bi zmogel teh besed.

Le kje je zdaj? Se mu godi kot meni? Mu je bolje, je živ?

Peljali smo mimo hriba kjer je smo preživljali s ˝fejk˝ babico otroštvo. Romantičen hrib s cerkvijo na vrhu in vasico pod njo. Tako tipično naše deželno. Vzpenja se prav nad mestom, novim in starim katera dela povezuje most. Malo naprej most in vas poimenovana po reki še malo pa bomo tam. Pospešila sem Nicoleto od samega pričakovanja. Čez nekaj minut sem zagledala, tik pred popolno temo obris visokega dimnika nad sotesko. Zares visok. Tu smo. 

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem III. del .... Tesla I. del

Vsakokrat ko se kolikor toliko zavem in imam dovolj moči, da vsaj odprem oči, gledam v tisto podobo, izmučeno, razkrečeno ležečo, popolnoma uničeno deluje. Tam je in čisto tiho je, dihanje prihaja od tistega, ki ji dela zlo. Je sploh še živa?

Sama sem zdaj privezana na strop. Visim in zebe me še bolj kot prej. Dregetam, brez strahu sem, ničesar ni, nekako prazna sem in vendar polna spominov in občutkov. Visim in glava mi leži na prsih na katerih opazim ožganine. S topalom se nekako držim in trudim držati ravnotežje na deski katera je postavljena tako, da je postavljena na manjši površini zaradi katere težko obdržim ravnotežje. Trudim se ne nagibati levo ali desno stati pri miru a kaj ko sem tako utrujena, da bi najraje legla. Noge se mi tresejo hkrati pa minute trajajo cele ure, ko se poskušam uravnoteženo držati na majhni komaj za dlan veliki površini. Misli na kaj prijetnega, poskušaj lebdeti s pomočjo tavanja v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, pomešaj trenutke in želje, poslušaj lastno bitje srca, ustvari si ritem kot pri teku, pusti naj te odpelje si govorim. Ponavljam si naj te odpelje tako dolgo, da si ustvarim ponavljajoči ritem. Naj bo to moja mantra. Naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, ... .

Končno ...

13. 01. 2014

-------------- Georgette Homme ---------------

 ... Tesla.

Rojstnodnevno povabilo je preskočil, čeprav mu je njim bilo naslednji dan žal. Danes je bil len in pomagala mu je boljša slikarska polovica še z zelenimi substancami. Joško je želel iti na pivo, Njemu ni bilo do tega. Jaz sem si želela nekaj kulturnega. Nekaj časa sem tiho čakala kaj bo iz naše sobote, ki jo vedno težko pričakujemo. Nič ni bilo in ko je že vse skupaj kazalo h koncu na kavču, sem se odločila. Spomnila sem se, da sem danes opazila, da ima njegova dolgoletna prijateljica, bila mu je celo kot sestra ali pa on njej kot brat, koncert blizu mesta od koder je Joško. Osrednja dežela, z reko, ki se zagrize v sotesko ne pretirano, pa še vedno dovolj, da te stisne in da pomisliš na depresivno okolje. Tam so bili doma rudarji, tam so doma najtrši državljani naše dežele. Mimogrede ti razbijejo gobec. Kot Joško. Tam v tistem mestu je imela koncert in jaz sem si jo želela videti. Jaz sem jo vedno imela blazno rada. On kot vedno ljubeč, a le prevečkrat hladen sebičnež, ki misli samo nase ji je na koncu obrnil hrbet. Pod vplivom takrat njegove žene, ki nosila je ime po tujki. Nikoli mi ni bila všeč. Preveč posesivna zame in zanj. 10 let je bil z njo tudi jaz le, da sem se vmes včasih na njegovo nesrečo pozabavala. 

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem II. del

Slišim korake končno nekaj živega ne samo curljanje, scanje in ovohavanje ter lizanje mojega našega telesa. Še dobro, da sem se naučila vklapljati flegmo, še dobro, da znam deliti vse, še dobro, da mi je bolj mar za drugega, še dobro, da znam misliti na druge in drugim privoščimo več. Mi ne potrebujemo veliko, mi potrebujemo nekaj svojega predvsem pa notranji mir. Želja po pomirjenosti z vsemi temi štirimi, ki se razlikujemo drug od drugega tako zelo, pa vendar sestavljamo celovitega Njega.

V naslednjem hipu me nekdo močno prime za lase in glavo potegne nazaj, zaječim od bolečine, nič več ne slišim, mižim in čutim dih obraza kateri me gleda od blizu. Zaželim si nekoga imeti zraven, zaželim si objema in stiska, zaželim si poljuba. Drsim, nekdo me nekam vleče za lase, hkrati komaj premikam noge in si pomagam, da mi ne spuli tisto zlepljeno zmešnjavo na moji glavi. Spusti me in skotalim se proti neki steni. Obležim in začutim rebra kako me bolijo, bolijo me tudi drugi predeli, predvsem pekoč občutek okoli mojih prsi. Vsaj čutim, torej se zavedanje vrača. Pomislim na Joška, si preživel. Čutim da je nekdo v bližini, nekdo poznan. Želim izjaviti, poklicati Joška, pa samo izustim nekaj podobnega njegovemu imenu. Joško si preživel? Zakaj imam občutek, da še bolj zdelan ležiš nekje v moji bližini.

Kasneje, ne vem koliko časa je minilo v tisti tišini s prekinjajočim enakomernim globokim dihanjem kot bi nekdo spal se mi prikrade podoba človeka kako razkrečen in gol leži čez nekaj podobnega leseni kozi, privezan s stopali na lesene noge zadaj in z rokami spredaj. Tako prepognjenega vidim od zadaj. Ne vidim kdo je. Nekdo se mu približa, slišim zvok zadrge in kasneje globoko dihanje. Tisto podobo so večkrat dnevno nabrisali od zadaj, ne vem, ne vidim ali so bili različni ljudje, vsak dan so si jo vzeli, vsaj enkrat dopoldne in enkrat zvečer. Niso ji dajali jesti, piti komaj. 31 dni zapored.

Kadar je niso fukali od zadaj, so jo s tanko šibo bičali po zadnji plati, kot otroka, da je imela vso rdečo in posuto s tankimi vijoličnimi kratkimi potezami kot nizozemskega post impresionističnega slika, kratke črtice na slikah enoušnega. Zvezdnato nebo in tiste zvezde se še spomniš, ko jih je podaril. Vse, tvoje so, je rekel.


...................... se nadaljuje!

13. 01. 2014

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem I. del

Končno a počasi se mi vrača spomin, vendar še vedno ne vem kje je Joško, George, njegova boljša slikarska polovica, On, kje ste drugi moji, nikoli ne vem kaj točno ste mi, nekaj več ste, ste tudi jaz kot sem jaz vi. Včasih, na žalost, smo eno. A vas imam rada. Ljubim vas kot sestra, še bolj, kot samo sebe. Ponovno poskušam odpreti oči. Narahlo se mi razlepijo veke, a le toliko, da skozi njih prodre hladna svetloba. Zabolijo me oči. Zaprem jih nazaj močneje, bolečina v glavi se poveča. Zagledam se v rdečo na steni komaj vidno na trenutke zaradi bele svetlobe rožnato, zamižim in pojavijo se pike vseh rdečih odtenkov pesem, ki sem jo je nekoč zapisal, se prikrade iz nekje zadaj iz nekih navidez mirnih časov, ko je bil borbe še v lastnem telesu, ko se je sprehajal po vseh tistih pokrajinah, golih in poraščenih, sončnih in oblačnih, včasih prijetno deževnih, včasih prebičana od neurij, požganih, drugič poplavljenih. Erozija pa je pripeljala do tistega bistva, ko ostane samo še čisti jaz, z zavedanjem, da življenje ni od posameznika, da je življenje last vseh nas. Da zanj smo odgovorni vsi.

Rdeča obleka

Rdeča si ti, rdeče so tvoje ustnice, mi je šepetal (me gledal s tistimi njegovimi očmi, globokimi in zazrti tja v daljavo, včasih le za občutek kot odsotnimi).

Ni šepetal, slišala sem ga, ker sem si tako želela.

V mislih šepetala sem si jaz.

To je bilo še v časih, ko nisem vedela, kje moje mesto je in kaj moja vloga je v življenju vseh nas.

V življenju nas Njega.

...................... se nadaljuje!

13. 01. 2014

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija XII. del

Mojega deda so ubili nacinoalisti v taborišču na severu, v drugi zemeljski vojni. Dolgo se je držal. Tam je bil zaprt tri leta. Do konca vojne. Zadnje dneve so ga ubili. A ubili ga niso oni. Ubil ga je lasten narod, ubili so ga izdajalci med lastnim narodom. V začetku  ofenzive severnega naroda, ki je zasedel cel kontinent in se širil po svetu kot bolezen, za katero ni zdravila,  je šel v ilegalo med takratne partigverilce. S cerkvijo se ni hotel pečati, poznal je njeno zgodovino in ta se mu je skozi stoletja izkazala kot pokvarjena in koristoljubna. Njeni pripadniki so pristopili in kolaborirali z nacinoalisti in s fafošisti. Sicer so tudi v njihovih vrstah bili častni ljudje. A zanj je bilo to preveč. Vojna je kot politika. Kurba! Le, da je na koncu kljub revščini, ki jo vleče za sabo, dražja. Tam med partigverilcih je spoznal prave ljudi, požrtvovalne, med njimi so bili tudi rdeči, ti so novačili ljudi in če kdo ni želel prestopiti k njihovi partofiji so ga označili za sovražnika. Ded ni želel imeti opravka z njimi, želel si je svobodo, ne pa novega -izma, ki prinese korist samo določenim. Ker je znal z ljudmi in je bil zdrave pameti, se mu je nekako posrečilo izognit se sovražnosti zaradi nečlanstva v partofiji. Prvo leto je nekako šlo dokler ni prišel k njegovim v četo sosed Janez iz iste vasi. Janez je bil goreč privrženec partofije, bolj goreč koristoljubnež, ta je v nadaljnih mesecih poskrbel, da so mojega, najinega, našega deda ujeli nacionalisti in ga kot kmeta osumljenega izogibanju pristopa k severni vojski, odpeljali v taborišče.

Kdaj drugič kaj več, a povem ti te kurbe, levi in desni so se spajdašle že pred dvajsetimi leti na pragu deželne neodvisnosti, deželne osamosvojitve. Takrat so naredili program kako se bodo jebali med sabo in počasi izmozgavali državo. Seveda so kvazi glavnega svojega sina odrinili in ta se je kot bivši partofijc zatekel k ta bivšim belim. Tipična pička izdajalska ti povem, kot tudi ostali. Ampak takšna je večina naroda na obeh straneh. Zavistne pičke, ki ne privoščijo sreče drugemu. In veš zakaj? Ker se bojijo. Strah jih je kot še nikoli. Bojijo se upreti, bojijo se povedati na glas, bojijo se soseda, kaj bo rekel, če ..., bojijo se lastne sence, da jih ne bo prehitela in spotaknila, v glavnem bojijo se in prestrašeni so. Prišlo je tako daleč, da so od samega strahu v krču.

Jebeš podeljeno Nobelovo nagrado za mir kontinentalni uniji katere del smo. Sistem, ki pripelje narod do takega dejanja ni sistem, ki si ga želimo. Takšen sistem je malemu človeku sovražen.˝ je zaključil, pljunil v stran ter pomignil natakarju, ki ga je zaradi pljunka postrani pogledal. Plačal tretje pivo, poravnal tudi za četrtega, ki si ga je vzel za naprej, stopil ven in z zadovoljnim nasmeškom gledal rezultat svojega govora iz prejšnjega dneva. Sicer sem sama sprva mislila, da bo množica pobila njega, naju, nas.

Zavila sva v temačnejši predel, poklicala sem ga pred vhodom v ulico, a me ni slišal. Želela sem mu reči, da sem na vogalih opazila nekaj tistih v črnem, običajnih, kakor neopaznih. Bil je prehiter ali pa jaz prepočasna. Še predenj sva prišla do konca prehoda naju je nekaj zadelo od zgoraj tako močno po glavi, da se nam je sam še stemnilo.

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija XI. del

˝Si videla, posrance. Imeli so priložnost, pa niso naredili nič posebnega, malo so razdejali mesto in se posrali ob prvem napadu. Morali bi iti do konca. Misliš, da bi kontinentalna unija dovolila v lastnih vrstah pomor, katerega se je ljudstvo ustrašilo. Dvomim, glede na to, da stalno opozarjajo druge dežele, da ne upoštevajo človekovih pravic, sami pa hinavsko tacajo po ljudeh. Zavladali bi revolucionarji, unija pa bi jih podprla, da si prikupi narod, da pomiri ostale v mestih, ki so tik pred izbruhom uničevalnih pohodov in revolucionarnih dejanj. Polovili in sodili bi odgovornim, tako v politiki kot v gospodarstvu, ker bi jim to koristilo. Vlade so takšne, da vedno poskušajo iti dlje kot si ljudje zamišljajo in če jih ne ustaviš si vzamejo še malo in če jih nikoli ne ustaviš temveč posnemaš, dobiš našo ˝sladko malo˝ deželico. 
Potem pa še to sovraštvo med brati, ki tli in ni nikoli zamrlo že skoraj 70. let. Mojo družino so v preteklosti izdali tako beli kot rdeči, tako desni, kot levi ali kakorkoli jim že pravijo mediji. Najhuje pa je, da se danes dogaja isto. 70. brezplodnih let je preteklo. V teh letih se je človeštvo sicer trudilo v smeri globalne duhovne rasti. Pa se ni zgodilo kaj dosti. 
Povem ti katere barve so in kam spadajo, so izrodek nečesa na koncu prehranjevalne verige. So tisti izrastek, ki izgubi stik z matičnim telesom, se nekaj časa napihuje potem pa počasi zgnije, osmradi in na koncu usrano propade. Da tudi njihova barva je takšna. Usrana. Veš kakšna je to? Nikakršna, ti povem, lahko bi bila sivorjavozelenorumena. Pa saj kaj naj ti razlagam, saj vendar veš kakšen je drek. Takšne barve je večina. Res žalostno. Pogleda me, ne morem verjeti, s solznimi očmi in mi reče. 

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija X. del

Prespala sva v neki veži svetli a vlažni, z minimalističnimi viticami okrašenimi okni na vhodnih vratih stare stavbe iz secesijskega obdobja. Naslonjena na vlažno steno klečim in se počasi sesedam. Ne želim se usesti, preveč je umazano. Preden zaprem oči razmišljam o ponorelem svetu in kako je bilo včasih. Se je kaj spremenilo razen tehnološkega razvoja. Z mislimi iščem ali je kaj takšnega v čemer se razlikujemo od ljudi, ki so živeli stoletje, tisočletja nazaj, ali smo kot ljudje duhovno kaj napredovali. Odgovorim si, da žal zelo malo, lahko bi rekla čisto nič. V bistvu smo še na slabšem poznamo in zavedamo se določenih kvalitet, ne znamo jih pa živeti. Žalostno in predvsem časovno potratno. Končno se usedem, saj je vseeno, zdaj ko sem že tako umazana in je moja obleka strgana ni več važno kam se uležem. Za kratek čas zaspim. Zunaj se že dani, vedno svetleje postaja.

Naslednji dan sva šla z Joškom v mesto, On je bil še vedno na varnem. Pripravljal je prostor za razstavo. Joško in jaz z njim. Kako sem si želela, da bi ostala doma. Šla sva na drink. V mestu je še vedno smrdelo po zažganem bilo je še vedno nekaj krvi po tleh in na stenah zgradb. Okna razbita. Mrtve, če so bili, so jih že pospravili. Na ulicah je bila vojska in vsakega so pregledali. Skupine več kot dva so nasilno razdvojili, če le to ni bila družina. Neprijetno mi je bilo in to so počeli ljudje, ki smo jih mi plačevali. Prav ta moment jih. Spomnila sem se na dogodke izpred dvajsetih let, ko se je ljudska armija obrnila in napadla lasten narod in so se sosedi, ki so vrsto let si pomagali in živeli skupaj v miru, drug drugemu požgali, poklali in uničili življenja. Sprovocirala jih je pa ekipa bolnih norcev, kateri so znali zaigrati na karte domoljubja prekritega s sovražnim nacionalizmom. Na koncu rezultat, vojni dobičkarji, ki se danes sprehajajo med nami, požgane vasi, porušeni domovi, posiljene ženske, mučeni moški, sirote, razbite družine in slabo življenje tam, kjer se je nekoč uživalo mir in blagostanje.

Zvedela sva, da je v centru policijska ura po šesti zvečer. Joško je šel na pivo, jaz pa nekaj metrov za njim, bosa sem se težko prebijala mimo vseh tistih črepinj. Še vedno v isti obleki. Spala skoraj nisva. Preden sva vdrla v vežo sva skoraj celo noč tavala po mestu in Joško se je naslajal nad svojim revolucionarnim dejanjem, ko je hodil po ulicah in gledal sledi nočnega uničevalnega pohoda.

Naročil si je pivo, me pogledal čez mizo in rekel: ˝Tako ljuba moja sestrica, prijateljica, moja slaba vest ali kako naj ti rečem. Pogledala sem ga direktno v oči, zeleno rjave, priprti pogled, ki mi je dal vedeti, da me upošteva in mu odgovorila: ˝Georgette Joško, Georgette!˝

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------