JazOn

Vrnila sva se na mesto kjer je še ne dolgo nazaj čakal na noč in opazoval dvig meglic iznad tolmuna pod planino, ki nosi ime po velikosti. Tam kjer bi se ob drugi priložnosti, drugem času ali sočasnosti ljubili. Verjetno vsi trije. Tam sva ležala na skali prekriti z mahom in prijetno nama je bilo. Na nek način neobremenjena pomirjena od tistega klika dalje. Ležati na mahu, prijetno vlažnem a ne preveč, da bi se obleka zmočila. Čakava na noč in zvezde. Samo midva v čisti tišini, nikjer nobenega naključnega pohodnika ali turista. Nekako nenavadno za ta kraj, pa vendar hvaležna za to samoto.

Vstal je in mi podal roko. Dvignil me je, privil k sebi in mi pogledal globoko v oči v katerih se je zrcalil on njegove, moje, sva se zrcalila drug v drugem.

˝Oprosti mi˝, je rekel.

˝Ni kaj hvaležna sem ti˝, sem mu odgovorila. Ni me spustil.

˝Saj veš.˝ še vedno me je gledal globoko v oči.

Preplavile so me misli: ˝Vem, trpim in hrepenim, po tebi, po tistem drugem tebi, ki si ga zadržal, ko si klečal pred njo. Razumem te zakaj. Boriš se in boriš se do konca z vsemi sredstvi, ki si jih vzameš na voljo. Vem zaradi nas in naše celote stisneš iz vsega maksimum. Vse možnosti uporabiš. Vem tudi, da zaradi tega minevajo leta in vem tudi, da v primerjavi z neskončnostjo so ta nična. Hvala, ker si mi pokazal ljubezen, hvala ker si mi dovolil ljubiti in mi dovolil ostati zaljubljena. Tudi tebi je težko, celo zelo trpiš. Prosim, ne povej mi kako čutiš. Že jaz čutim močno in za oba.˝

Zajokala sem in On me je objel in stisnil, se z roko sprehodil po mojem hrbtu ter postal na levem ledvenem delu. Ponovno me je stisnil in poljubljal moje solze. Toliko jih je bilo, da jih je pil. Poljubil me je na usta, prvič, tako znana so mi njegova tako podobna tako topla in mehka moja. Objel me je močneje, zavil s svojim šalom, ki si ga je po dolgem času ponovno ovil narahlo okoli vratu.

˝Podarim ti ga.˝ mi je prišepnil na levo uho medtem, ko me je objemal od zadaj.

˝Naj te objema, kadar me ne bo blizu, naj te greje, kadar ne bom premogel dovolj toplote, naj ti diši po meni, kadar boš pogrešala moj vonj, naj ti s plahutanjem v vetru govori, ko želela si boš slišati moj glas, naj bo moj večni objem.˝ mi je šepetal. Pri tem pa sem čutila kako se zlivam nazaj vanj. Me zapušča sem se vprašala, me bo pustil tu samo ali samo v njem. Me bo pozabil, nič več uporabljal in jaz ne njega. Oba sva veliko prehodila v zadnjih mesecih, se veliko naučila in izkusila. Vsak zase, vsi zase. Ujela sem njegov miren pogled tja v daljavo, kot bi bil tam daleč stran, pa vendar prisoten. Kot bi bil povsod. Vem moralo se je zgoditi, izgubiti jo veliko L, da sem jo lahko jaz občutila. S prsti mi je pogladil ustnico, poljubila sem mu dlan jo prijela z roko, ki še ni bila v njem in si jo ponesla k obrazu, zdrsela z njo po licu, po katerem so še vedno tekle solze. Solze sreče, ker minila je bolečina bližine nje velike L. Minila je njena bližina, samo to je. Nje ni, sem mu odgovorila.

˝Tako je prav.˝ mi je rekel, ˝Vsaj za zdaj.˝

Čas, pomislila sem nanj. Večnost, pomislila sem tudi nanjo. Vem, a ljubiti tako močno, ko se nekdo zaletava vate, skriva in leze v tvoje telo, kot jaz zdaj vate. ˝Da˝, je rekel in nadaljeval: ˝In bolečina, ko vse to mine.˝

˝Ne mine, če gojiš, če vzdržuješ in zalivaš, se pogovarjaš.˝

˝Vedno na koncu mine.˝

˝Ne!˝ sem zakričala: ˝Ne! Vem kaj misliš, vedno je potrebno se boriti do konca, vedno znova poizkusiti.˝

˝Vem, tudi jaz verjamem, da nekje je, a moram biti pripravljen nanjo. Čas, ko si odprt zanjo. Saj veš, ko sva skupaj naredila, se odprla, pokazal sem ti kako. In zaljubila si se, vzplamtela si, eksplodirala, nisi se zadrževala, tako močno je bilo, da naju je oba odneslo, vsakega na svojo stran, daleč stran. Pristala sva vsak na svoji obali. In kar nekaj časa je trajalo, da sva se ponovno našla. Tu zdaj. Ne bom te izgubil, ponovno te bom vzel vase. Ti si si jo želela, tebi sem jo dal. Jaz bi počakal, toda potem ne bi mogla okusit njen slad za katerega si mi danes hvaležna in za katerim vzdihuješ, čeprav je ostal na tvojih ustnicah in na mojih licih tudi del grenkobe. Tako je sestavljena. Iz lepih in neprijetnih dogodkov. Eden vzpodbuja drugega, oba pa krepita vez, ki nastaja med dvema osebama, ki se ljubita.˝

Nasmehne se mi in zašepeta: ˝Še veliko se morava naučiti. Tudi jaz se učim ob tebi.˝ Zagledala sva se v zvezde in čakala na utrinek, da zaželiva si oba, nekaj neverjetnega, ki se bo v prihodnosti uresničilo. Kar dolgo sva čakala. Dovolil mi je, da sem ostala zunaj toliko časa, da sem ga zagledala. Samo jaz. On je zamižal prav v času, ko se je utrinek pojavil. Počakala sva še zanj.

Zvezde in utrinki.

˝Podarim ti jih, vse, tvoje so, kot so tudi moje in od vseh drugih, ki si jih želijo. Naše so in podarjamo si jih drug drugemu. Edino kar ostaja raznoliko so trenutki ob katerih si jih delimo. Ti so edinstveni. Ti so bistveni. Izgubila sva telesni del, izgubila sva prijateljski del izgubila sva ljubezen drugega, ljubezen druge strani.˝

Vseeno pa ti je uspelo za mene obdržati ta občutek zaljubljenosti, najlepši moment, ki še vedno traja, podaril si mi ga in kadarkoli boš želel ga bom delila s teboj. Moj veliki On. Hvala ti.

˝Se jo lahko spominjam veliko L.˝

˝Seveda, še več nikoli je ne pozabi naj bo vsak dan prisotna v tebi in poskrbel bom, da bo v meni, spomin nanjo ti bo sladkal dan, verjemi mi. Morda bo ostal vprašaj po zakaj. Lahko si odgovoriš s tisočimi odgovori, samo ne pozabi na veliko L. Verjemi mi, veseli bomo vsi, samo spomni se in ne pozabi tega občutka, ne dovoli, da zamre.˝

11.09.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Velika L

Včasih si je sredi noči zaželel poslušati glasbo, kar je bilo moteče za druge, ki so živeli v veliki hiši blizu gozda. Takrat se je, smo se usedli v njegovo-našo princeso. Včasih ji je tako rekel. Celo ime ji je dal. Če ga je kdo vprašal kakšen prevoz uporablja, je vedno povedal ime po katerem jo je klical. Vedno je dobil začuden pogled od sogovornika. No nekateri so se pretvarjali, da jim je jasno za kateri tip prevoznega sredstva gre.

Usedel se je vanjo, ki ga nikoli, kljub letom ni pustila na cedilu. Z leti smo spletli močno vez. Ona je bila naš prevoz, naša pisarna, miselno kreativna soba, dnevna soba, ˝fukcimer˝ ji je rekel Joško, spalnica in včasih prostor za zabave. Občasno je bila tudi kadilnica, pa delovna soba in seveda prostor za transport. Tudi kuhinja in še večkrat jedilnica je bila.

Vozili smo se po mestu sredi noči, On pa je z njo opravljal tako gladko, da smo imeli vsi občutek lebdenja. Na ovinkih je pri dodajanju hitrosti spustil krmilo, to mu je nežno drselo po blazinicah prstov z občutkom božanja in brezhibne kontrole nad njo. Držim te sem ji nežno šepetala med tem, ko jo je obvladoval na cesti in prav tako nežno prejel prestavno ročico, še prej pa se z drsom po površini njenega krmila za kratek čas poslovil. Prestavno ročico je prav tako božal vedno z desne strani. Na tem mestu je bila že tako obrabljena, da se je gladko svetila. Velikokrat jo je med vožnjo rahlo božal po oguljenem delu in se ji zahvaljeval za zvestobo. Z danim imenom smo jo sprejeli medse. Naša kočija in buča. Napravil je tudi več sto kilometrov in ure in ure je trajala vožnja po ulicah in cestah našega mesta. Takrat si je zaželel, da bi živeli v večjem mestu.

Glasba. Zaradi nje in močno obremenjujočih misli je lahko vožnja trajala veliko dlje. Nažigal jo je, kot se je sam rad izrazil, da so se zvočniki skoraj prekurili. Ni važno samo, da se nemir v glavi preglasi. Mene so bolela ušesa, On pa ni nehal. Zadnje čase se to pogosto dogaja, največkrat kadar smo sami. Seveda zaradi misli. Kadar so prisotne moje misli, klici po izgubljajoči se veliki L, je glasba naglas. Zvok jih preglasi in tako ne jokam.

Zakaj sem jokala? Videla sva jo, čutila sva jo, šla sva vanjo, ... . ˝Zakaj si se odločil stopiti korak nazaj? Česa si se ustrašil?˝ sem ga spraševala in spraševala sem samo sebe. Verjetno se ti zgodi samo enkrat v življenju, velika L. On je klečal sklonjeno z razkrečenimi rokami pred njo in tekle so mu moje solze iz najinih oči. Tako je ležal pred njo ure in ure ohromljen od njene veličine, ki se je od njega poslovila s klofuto razočaranja. Gledal je v tla. Še danes jo čutiva na licu kot vse njene poljube. Nosiva jih, boleči so, a ne želi se jih znebiti, naj ostanejo večni, kot večna je voda, ki gladi kamenje v potoku, kateri izhaja iz tolmuna obkroženega s skalami, poraslimi z mahom in izpod katerih v spomladanskih mesecih dere voda. Izvir, cel hrib potočkov – malih slapov. Tam sta se v poletni noči ob dvigu meglic iznad gladine poslovila, ob drugačni priložnosti, ob drugačnem zasuku življenja bi se tam ljubila. Gola bi ležala drug ob drugem na mahoviti podlagi in si s pogledi v globino oči priznavala veliko L.

Poslovila sta se, ne sprašujem ga več zakaj. Hvaležna sem mu, da mi je pustil ljubiti in da mi dovoli hrepeneti in upati na ponovno doživetje tega. Upanje umre zadnje, upanje umre s telesom. Želim se ponovno zliti z njim v eno.

Moj še vedno veliki On.

21.08.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Metulejv let

Zgodilo se je tisto sredo, dan pred obiskom alternativno rožnomočne tržnice. Prišli smo iz galerije, On tako presunjen, doživel je katarzo. Pomirjeno zadet s svojo boljšo slikarsko polovico. Zadet od ogleda in vsrkavanja del velikega še bolj močno komercialno predvsem pa prodajno uspešnega umetnika. Res ga je zadelo. Njega Mojega in z njim tudi nas. Velika dela še večjih finančnih zalogajev za izvedbo, so ga totalno odpeljala, pri tem pa je zapisal v svoj blok samo en stavek: I´m amazed by his apparent purity. Njegova navidezna natančnost v velikih likovnih delih ga je odpeljala. Začutil je kako teža, ki jo je prenašal, ki smo jo prenašali zadnji mesec, še posebno pa zadnji teden izginja. GC je začel prvi lebdeti, saj je ravno on večino časa preživljal po najglobljih hodnikih velikega podzemeljskega metro sistema enega največjih mest obiskanega kontinenta.

Ni se več opravičeval in moledoval za pomoč, ni več spraševal, naenkrat je poznal odgovore na vprašanja, na katere ni znal odgovoriti v preteklosti. V vsej zmedi, ki si jo je režiral, scenografiral in skoraj sceniral, se je izgubljal tako dolgo, da mu je na koncu ostal samo še ˝klik˝. Čas prinese tudi odgovore si je šepetal. Prepisal je pismo-sms, zaradi blokade sistema. Ta ga je omejeval pri dolžini sporočil. Kasneje je izvedel za trik s katerim bi ga prelisičil in bi lahko brez problema pošiljal dolga sporočila, in ne bi izgubljal časa s prepisovanjem. Vseeno, počutil se je prijetno. Pisal je prijateljici do nedavnega moji ljubimki, ki jo zelo pogrešam. Vem, da je verjetno ne bom nikoli imela in vem, da bo ljubezen do nje ostala. Meni ljubezen, njemu nič. Ostal je brez prijateljice, brez človeka, ki mu še danes pomeni veliko. Prijateljica, ki je ni. Obstaja, a nje ni. Veliko ji je povedal o sebi, o njej pa izvedel nekaj več kot o njenih bližnjih, ki spoznal jih je le bežno. Odšla je počasi, kot bi želela, da ne bi nihče opazil. On je opazil in jaz tudi, ker skupaj dobro opazujeva. Ne odgovarja mu na pisma, sms-e, ni je, verjetno je nikoli več ne bo, a on se je že odločil. On izbira prijatelje in izbral je njo, ne glede na preteklost in ne glede na prihodnost. Žal mu je, a odločil se je deliti določene trenutke z njo in veseli smo, da ji lahko občasno vsaj pišemo. Morda je ni več na tem naslovu, številki. Ostala je čista ljubezen katero je poveličeval in iz katere je srkal in se napajal. Še danes se. Z njeno pomočjo je spoznal Veliko L. Spoznal je, da abstraktno čista ni dovolj za življenje. Ljubiti pomeni tudi skupaj prebroditi vse krize, ki jih prinaša življenje. In ko je ljubezen močna, potem gre čez vse, to je slišal in ne občutil. Stali smo pred njo veliko Ljubeznijo jo čutili, bili prevzeti z njo tako močno, da se je je ustrašil, celo odpovedal. Odpovedali smo. Izgubili smo se, razšli smo se vsak na svoj konec. Jaz zaljubljena, GC vznemirjen in preplašen in še vedno nežen do obeh, On zmeden. On, ki vedno tako trdno stoji na tleh je padal in padal tako dolgo, da se je komaj še pobral. Zahvaljujoč obema, ki sta mu vsaka na svoj način nevede pomagali bolj kot vsi drugi. Zaradi njiju in sebe iz sebe in z njima nazaj vase.

Zgubil je moč in nekdo ga je prijel za rumena krila, morda si jih je sam poškodoval ob poletu v neprimernem vremenu. Obstal je na pristopu na tisočletni most narejen samo za pešce čisto blizu velike stavbe s še večjim dimnikom, ki to ni.

V senci brez si je odpočil, poslušal ulično glasbo in glasbo s Tisočletja. Potem se je leno pobral in počasi odpravil nanj, kjer je zagledal na tleh tistega s poškodovanimi krili. Upiral se je lahnemu vetru, ki ga je verjetno povzročila sprememba temperature zraka ob zatonu velike krogle tam daleč. Sklonil se je in ga gledal medtem, ko so mimo hodili ljudje z resnimi obrazi, prezaprti, da bi občutili to kar smo občutili mi. Vzeli smo ga v Njegovo roko, ga približali obrazu in ga vprašali, če je naš, če smo izbrani in če gre z nami. Trikrat je potrdil s krili, potem ga je spravil v stranski mrežasti žep v nahrbtniku. Še vedno zadet in pozoren na vse v okolici. Svet se je naenkrat pred njim odvijal zelo počasi, lebdel je, lebdeli smo. Končno trdno skupaj. Žvižg iz piščali, tako znan zvok, kot bi se oglasila ptica. Pred njim sedi mož z daljnega vzhoda in piha v piščal s tenkoglobokim zvokom, ki ga je izvajal s pomočjo nivoja palčke v piščali. Čarobno. Počasi, korak za korakom smo hodili po mostu in ga čutili, vsak korak posebej, z roko smo drseli po ceveh in jeklenih vrveh, želeli smo ga občutiti, želeli smo vibrirati z njim, nihati v gibanju, ki so ga nevede s hojo po njem  povzročali naključni obiskovalci. Vzeli smo si čas in detajl za detajlom opazovali most, zgradbe v okolici, plovila na reki, ljudi, ... utrip veliko miljonskega mesta. Na tleh mostu, ko ga je že skoraj zapustil, je opazil male sličice različnih oblik. Prepoznal je poslikane žvečilke. Potegnile so ga nazaj na most, ki ga nikakor ni izpustil iz svojega naročja v katerega ga je povlekel z zvokom opremljenim moškim in ženskim glasom, ki pripovedujeta mitološko zgodbo o njem.

Počasi korak za korakom se je sprehajal in shranjeval podobe malih sličic v svojo kamero. Na sredini je obstal, obkrožen z zvokom in pripovedjo je gledal v žarečo kroglo, katera je ob svojem počasnem zatonu poskrbela za zlat odsev belih fasad na okoliških zgradbah. Čarobno si je rekel in taval z mislimi dalje. Prijel je za srce izdelano v mestu kjer se prepletati dve kulturi. Razvil je papir v katerega je bilo zavito srce, prebral napis, stegnil roko in se zamislil: ˝Če ga spustim zdaj, ali jo izgubim za vedno?˝ se je vprašal. Nasmehnil se je in spustil proti površini reke. Dolgo je padal, kot bi narahlo lebdel in se spuščal, kot puhasto pero galeba, ki nas je občasno preletel. V momentu, ko ga je izpustil mu je postalo žal. A samo za kratek trenutek. V nas je, si je rekel. Ne moremo jo izgubiti. Počasi je zapustil Tisočletje. Z metuljem smo se sprehodili do bližnje podzemne ter se napotili proti našemu trenutnemu domu. Med potjo je nadaljeval s pisanjem. Končal je in opazil fanta pred seboj, ki se igral je z metuljem rumenih kril. Pogledal je v predal z mrežo. Rumenokrili se je odšel igrat s fantom. V smeh ga je spravil. Fantu razložim, da sem metulja pripeljala iz tisočletnega mosta. Pa nas je samo nejeverno pogledal kot, da smo malo nori. Nekaj časa sta se še igrala, potem pa nas je fant z metuljem zapustil. Metulja smo spravili nazaj v mrežo. Vedno bolj slaboten je bil. Nas je izbral za popotnike na poti v drugi svet? Doma, v sobi kjer smo prebivali smo mu dali jesti. Zaspali smo v metuljevi bližini in ga tolažili z zgodbami o lepem. Na njegovi neizbežni poti na drugo stran, smo se odločili mu polepšati zadnje ure. Zjutraj ga ni bilo več. Izginil je. Iskali smo ga, a brez sreče. Kasneje se je pojavil mrtev pod našimi nogami. Smo bili mi, smo bili res izbrani za spremljevalce, smo se izbrali sami?

Na vsakdanji poti v središče velikega mesta smo v žepu začutili srce. Tisto, ki ga je spustil na Tisočletju. Joško se je komaj opazno nasmehnil ter nas pustil čakati medtem, ko smo se sprašujoče s pogledi drug v drugega opazovali.

˝Ste nori, da bi dovolil, da ostanemo brez nje, velike L. Jaz do svojega naroda, ti občasna lajdrca˝, ni mi všeč, da me tako imenuje, ˝do svojih ljubimk, On do vsega obdajajočega, George do vseh živih bitij in njegova boljša slikarska polovica do umetnosti.˝

V momentu, ko Ga je izpustil se je Joško predramil in stegnil roko, ujel ga je, ko je ta že predrl val površine velike reke. Neopazno ga je spravil nazaj v papir in v hlačni žep.

15.08.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Zvezde

Tvoje so. Podarim ti vse, ji je zašepetal medtem, ko sem jaz imela v glavi refren zavaljene sexipilne bajsike, katere glasbo smo poslušali na poti do zvezd. Všeč mi je, zelo so trdi in surovi, malo ljubezensko neizpeti, malo ljubezenskega trpljenja, malo drame. Na glasbo mislim in njene iskrene izvajalce. On pa izgubljen med dvema strastema. Ne bo se odločil, pustil bo času naj opravi to zanj trenutno nerešljivo situacijo. Verjetno bodo drugi, ki so prav tako vpleteni. On bo raje trpel. Moj Drama Queen. Verjetno se s tem utrjuje. Verjetno gre s tem preko vseh problemov, zlorab, izrab, izkoriščanj. Kadar je tako in kadar je zelo hudo hodimo skupaj z istim tempom, z istim korakom, tudi dolžina koraka je enaka, kljub temu pa smo sposobni še vedno reagirati na situacije vsak po svoje tako kot želi On. Jaz sem še vedno rožica, ki te boža in narahlo poljublja, in Joško je še vedno nekdo, ki ti brez premisleka lahko razbije gobec.

23.06.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Potop v Njegove misli

Jaz sem za drink. Okoli mene ni nihče zbolel. Verjetno nisem kužen, razen, če so tisti meni podobni bolj odprti za razne klice.

Z veseljem bi šel do konca, pa se bojimo, da ne bomo dolgo zdržali, se bo še malo mučil in podaljšal trpljenje, drugače se je že odločil tako, da se spogleduje s Špico, Glorijo kurb dobesedno in malo razstavico zvečer na vrtu državnih likovnih umetnikov, pred drinkom. Mogoče bo šel jutri zjutraj tečt, ko bo še hladno, če bo šel v vročini bo prehitro vsega konec. Potem bo pokosil travo okoli hiše, nabral rože za v vazo na sosedovem travniku, še prej pa nahranil njegovega psa, ki k sreči ni Georgev Blackdog. Po košnji bo prebelil fasado, pojedel kosilo ter se zamislil nad prelepim življenjem. Stuširal se bo in gol legel na teraso, kjer bo v pesmi ptic, ki niso trnovke so pa mogoče s trnovga in spremljavi čričkov ter posut s prelepimi pikastimi lisami sanjal o drugačnem življenju. V roki bo držal srebrn kolt 9mm. Zraven bo imel hladno pivo 3,3 dcl.

V sanjah bo to življenje težje, brez prijateljev in polno zlorab in nasilja, ki ga živijo drugod po svetu. Prebudil se bo in se zahvaljeval za ta mali košček zemlje in teh nekaj prijateljev, ki mu stojijo ob strani. Zahvaljeval se bo življenju za voljo, ki mu jo daje. Za voljo iti do konca. Zahvaljeval se bo za vid, sluh, voh, tip in okus, s katerimi ga lahko spoznavam in občujem z njim. S katerimi lahko vidim vse grozote in lepote okoli nas. Zahvalil se mu bo, ker nam je dal možnost, da lahko gledamo vse to tudi tam kjer nas ni. Zahvalil se mu bo, ker nam je dovolil narediti informacijski svet s katerim se dan za dnem borimo ga prepoznati in uporabljati ter se slepimo, da ga imamo pod kontrolo. Zahvalil se mu bo za kapitalizem.

Vstal bo, pospravil srebrni kolt 9mm v lepo izrezljano temnorjavo škatlo, katera se odpira iz strani, nenavadno darilo od prijatelja z daljnega vzhoda. Škatla je znotraj obarvana rdeče, je žametna na otip in ni iz žameta. Posebna. Sprehodil se bo do ograje, se naslonil nanjo, pogledal čez previs, zajel globoko do zadnje sape prijeten popoldanski zrak in počasi izdihnil do konca, da ne bo v meni ostalo čisto nič, to bo ponovil, dokler se mi ne bo pridružila od zadaj ona, tista, ki se mi pridruži vsak popoldan na teresi. Prav tako bo gola in njena postava, ki ni več tako mladostna pa še vedno kar čvrsta se bo privila k mojemu lisasto pikastemu telesu. Zašepetala mi bo, da je cel dan mislila name in na ta trenutek. Polizala mu bo uho, ON se bo obrnil, skoraj nasmehnil in jo poljubil. Poljub bo kot iz ljubezni, takšen kot ga imam najraje, sočen, rahlo vlažen, čuten, željan in pripadajoč. Pogledal bo v njene posebne oči, takšnih nisem še nikoli videla. Edinstvene samo njene. Pridružila se mi bo pri pogledu čez previs, rekel ji bo: ˝Veš, ... !?˝ Odgovorila mi bo: ˝Vem, ... ˝. Še en pogled od blizu, te oči in pognala se bova v globino. Prijetno naju bo streslo, voda se bo zlila in oblila naju bo ob najini svileni zunanjosti, ne bova šla po zrak temveč bova nadaljevala v globino jezera, ki ni velik je pa globok 64 m. Spodaj je temno in blatno, nič se ne vidi. Tam na meji kjer je še količkaj svetlobe, ki v spreminjajočih se sekajočih valovanjih prodira do mesta, se bova gledala in dotikala. Tam doli je svet drugačen, tam doli se lahko samo zahvališ za mir, ki ga imaš možnost doživeti vsak dan v najinem času.

15.06.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Voda

˝Kakšna je voda?˝ jo je vprašal medtem, ko je opazoval spet enega tistih trenutkov, ko se noč poslavlja in dan pojavlja. In vse to nad njim. Ležal je in skoraj spal. Med budnostjo in snom. Pravkar se je dvignila iz nje po stopnicah, zavita v brisačo in z mokrimi lasmi.

˝Prijetna zelo.˝ mu odgovori.

Zamislil se je. Kot je bilo verjetno prijetno scanje iz stopnic v morje malo prej danes spoznanega fanta.

¨Me bo zeblo, če zaplavam?˝

˝Ne bo.˝

˝Greš zraven z mano?˝

Namenila mu je ocenjujoč pogled, potem privolila. Zaplavala sta medtem, ko je smeh Robidnice v ozadju naznanjal, da zelo uživa v tangu s prijateljem v vodi do kolen.

Plavata in se z rokami skoraj dotakneta vsakokrat, ko zamahneta. Plavamo in razmišljamo o tem, kje smo v zadnje pol leta pristali. O tem, da se nam zdi, kot bi bilo pred nami ponovno vstajenje nas. Že zdaj? Ali ni to ponavadi ob istem času vsako leto. Plavamo naprej in morje ni več tako pomirjeno. Dekle, ki nas spremlja izjavi, da ima dovolj in da gre nazaj, ker sva se že kar dosti oddaljila od obale. On pa plava naprej, kot bi si želel priti na drugo stran velikega zaliva še večjega morja. Daleč je že in še vedno razmišlja, o občutkih, ki ga spremljajo v življenju. Kako so povečini v osnovi vsi isti in so bili zares doživeti, prvinski in zanimivi samo prvič, ko jih je občutil, potem so se ponavljali vedno isti z drugimi ljudmi, v drugačnih situacijah in v različnih okoljih. Začel se je zavedati, da na nek način je tako že doživel skoraj vse. Le enega občutka ne. Ne, dveh še ne. Rojstvo in smrti lastnega otroka. Drugega si ne želiš tako močno, kot si prvega želiš. Lahko bi rekla, potem ju ne rabim. Ne!

Plavamo in razmišljamo o njej, o ljubezni do nje in nje nove. Je vredno? Ko pa je lepota ljubezni kot čista abstrakcija, naša predstava o njej pa samo privid, ki ga tako radi gledamo, ki mu z velikim veseljem dovoljujemo, da nas zaslepi.

Mir in tako daleč od obale, tako sam, tam na obzorju ni več videti morja ne neba, sta zlita v eno. Ob tem primernem vetru in valovih, ki te pozibavajo se je počutil prijetno. Jaz ne, nisem vedela, kaj misli. Na momente sem pomislila, je to naš konec. Tako odtujen plava na odprto.

Joško se je oglasil: ˝Ej, kam greš, plavaš na odprto, se ti je čist odpel. Ponos naroda je v drugo smer. Tam je kopno, tam je rešitev, tam se ljudje počutijo varne.˝

˝EJ KRETEN, KAM GREŠ!˝ se je že drl nanj.

˝USEKAL TE BOM, DA TI NE BO NIČ JASNO! EEJ!˝

Usekal ga je, pa brez rezultata, tudi čutil ga ni. Ne moremo vplivati nanj. Sama se z njim pozibavam, George lebdi nad vodo in se igra z metuljem, ki priletel je mimo, tako daleč od obale. Lažje mu je, ker ga nosi veter. Obute ima Getta Grip, da si ne zmoči nog. Smešno, pa tako rad ima vlago.

Med opazovanjem Georga, pozabim na Joška, ki je še nekaj tulil za našim hrbtom, potem pa vzdihnil in se v tehniki kravla napotil proti obali, proti simbolu naroda. Zaključil je v smislu, umrite, če tako želite.

Plaval je naprej, rahlo utrujen, lačen in žejen. Pa toliko vode okoli. Prste na rokah smo imeli že čisto zgubane in naša usta so bila vijolčna. Vijolčna usta, pomislim na visoko prijateljico. Začela sem se zavedati kaj izgubljam, kaj beži stran od mene, z našim oddaljevanjem od obale. Nočem tega izgubiti. Ljubezen!

Vem ne bo me slišal. Vseeno močno razmišljam o vrnitvi. Pogledam na obalo daleč stran se je zbralo veliko ljudi, ki mahajo. Obrne se in pomaha nazaj. Nasmehne se. Uleže se na hrbet, nekaj minut tako leži. Obrne se in zajame zrak. Se potopi, počasi ga spušča in se potaplja, prijetno mu je, pokajoči zvok mehurčkov, vedno manj svetlobe, čeprav jo obožuje. Še  minuto, dve, še par trenutkov.

Kako globoko je?, se vprašam. George še kar nad gladino. Tako razdeljeni že dolgo nismo bili.

V belini je in jaz nisem z njim, ostali smo zunaj. Kot v mleku, pa vendar redko kot zrak. Lepo je, čisto. Čutim, vidim, a nisem tam, nisem z njim.

Leži, roka ga boža po laseh in mehka vlažna usta ljubkujejo naša. Kapljice, ki padajo po obrazu. Dež, slano, solze nekoga, nje, ki se je zbala, da nas bo izgubila. Pomoč, od kod, kdaj, zakaj? So bili delfini?

Nič več smeha, le nasmeh odtujenega Njega, ki videl je drugo stran, brez nas.

03.06.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

TAXI

˝Ej ustav! Pička ti materna, pa kva misliš, da si me z lincolnom pobrau. 50 € za jebenih 20 km. Si idiot? Pa še poklical sem te! Saj te nisem s ceste pobral!˝

˝Kako, da ne. Točno s ceste si me pobral. Ej, kam greš? Kaj pa denar?˝

 ˝Na tleh ga imaš več kot 30 € ti ne dam. Pober si jih s tal pička goljufiva.˝ Joško že usmeri nož, da bi ga porezal po rokah, pa Ga je potegnil nazaj. Dovolj, saj smo mu uničili že sedež, kurcu pokvarjenemu.

˝Ej, kaj pa račun!˝

˝Zatakni si ga nekam debil.˝

Enkrat danes bo spoznal, da se nas ne nateguje.

Lebdim, On koraka proti domu, na dolgi cesti, v svojih gležnarjih, usnjenih, z visoko peto zaradi katerih je višji za 5 cm in je na svoji vedno željeni višini. Pihlja prijetno toplo. Toplo zgodnje jutro. Svit in že skoraj sončni vzhod. Jutro. Dani se. Na zahodu še tema. Kako veličasten pogled, ki ga večina vsako jutro prespi ali pa enostavno ne vidi. Nekateri nikoli v svojem življenju. Mešani občutki, ker smo bili vsi prisotni, izmenično komunicirajoči, a prisotni. On se je včasih izgubil. Okus v ustih. Ni ga. Rahlo utrujen, a spoznali smo nekaj. Tu se vse začne in tu se lahko tudi konča. Ne bomo se več zadrževali. Delali bomo, kar nas je volja. Prijetno je, čeprav rahlo smešno – zadovoljno in prijetno, in veter, ki nam mrši lase, njegove, moje, naše, črne. Korak trden in odločen, jaz pa še kar lebdim. Zaljubljena. Želela bi si iti dlje s tabo, želela bi se čutiti v tebi. Za eno noč smo veliko izvedeli o tebi in bili smo vsi prisotni tudi George se je pojavil tebi na čast, samo za tvojo zlorabo. Imela si tudi njega. Imela si vse nas.

Začelo se je s kratkimi.

Kratke so mi všeč, ker jih lahko lažje preberem na moji črni jagodi. Jaz ji bom dala ime Robidnica. Kar se pa kratkih tiče pa toliko o instant užitkih. Vse nahitrco. Ko pomislijo na nekaj bi najraje videli, da bi se na to že spominjali.

˝Daj mi Georgette, prosim, naj bo moja zaupna prijateljica, naj bo moja lezba.˝ Nasmehnil se ji je. Torej ne samo, da se zaveda, tudi drugi nas poznajo. Punca, če ti bo mene dal si mehka in hrustljavo pečena, razen, če si tako pogubna kot smo tudi mi, sem ji odgovorila, pa me verjetno ni slišala.

Vrtiva se in se smejiva druga drugi. Srečni smo. Vrtiva se zboki in naslanjava ena na drugo, mešava in meša se nama. Zaključiva in se poljubiva ne enkrat večkrat in ne moreva nehati. Stop, ne tu, ne zdaj, ne smeva. Zaradi naju in drugih. Vseeno mi je, ji rečem. Razen, če boš imela probleme ti. Veliko sva si zaupala, vmes pa se rajcali s poljubi, ki so prehajali že na lizanje. Nisem se mogla zadrževati, želela sem si jo, tako podobno nekomu znanemu, znani, ta usta, kje sem jih že videla, čigava so bila, ki sem si jih želela občutiti. ˝Ta usta bodo danes moja,˝ mi je kasneje zaupala. ˝To sem vedela že takoj, ko sem te zagledala.˝ Hm, zanimivo, prav to sem si mislila tudi jaz, ko sem v njem in z njim hodila proti njej. Danes se bom samo poljubljala, ker imaš usta za poljubljanje in ne bi se rada zapletala z nekom, ki ga nikoli ne bom povsem imela oziroma sploh ne imela. Tako sem se odločila. Želiš stopiti na mojo stran. Sem že na tvoji strani le, da sem se jaz odločila prav danes iti do konca sem si mislila. A kaj ko je vse odvisno od njega. Poljubljala sem jo in ji grizljala spodnjo ustnico ter lizala zgornjo jo sesala ter se jo nežno dotikala s konico jezika jo poljubljala po vratu in poslušalo  njen dih, ki ovohaval je moj parfum ter se navduševal nad njim. Tudi hvala ni rekel zaradi komplimenta kako lepo dišiva. Ni ji izdal kateri parfum je to. Tudi tega ne, da na najini koži vsi parfumi dišijo. Midva sva nosilca vonjav in prav vse na nama posebno dišijo. Ne bom ji povedala, tudi nakazala ne, želim jo videti ponovno. Obrnila se je in z boljšimi polovicami namestila na moje mednožje ter pritiskala in vrtela, da se je vrtelo tudi meni. Glasba ni bila več pomembna, rajcala pa me je tako, da sem jo še sama komaj dohajala. Njemu bi stopil ali pa mu celo je. Zelo sva se razvnela, tudi ona. Zaključila sva zadnji drink in potem vsak po svoje. Mi na najbližji polotok Ist, ona v Tosco. Pa veš, da če boš šla z njim tja, mu boš morala dati fukat, ji je sem ji rekla. Ne ne bom, ker sem se tako odločila. Ha, ha, sem se zasmejala si nora, apartma za mladoporočenca, 5 dni romantike. Če ne boš prvo noč ležala, boš sigurno drugo. Če ne bo bilo nič s teboj, bi te jaz tretjo sigurno odpeljala domov. Nekaj izmenjajočih poljubov in mešanih občutkov kje stojiva ena do druge in še vsi ostali. On razmišlja do kod iti, jaz sem že odločena. Dol se boš dal z njo in to zame, pa če je tebi prav ali ne. Pokličeva taxy. Ne bom spala s tabo, sem ti že povedala, se mi je nasmehnila. Zelo si te želim ampak nočem, da ti bo kasneje žal. Ne bo mi žal ji odgovorim, On pa tiho. Ne bom te klicala in ne bom ti težila. Ne težiš mi, ji odgovorim. On pa tiho. In veš zakaj si želim biti s tabo danes, ker vem, da ko me boš naslednjič srečal ne boš težil. Res ti ne bo, teži tisti, ki si jo izbere, druge hodijo same k njemu. Tudi jaz. Ampak jaz sem druga zgodba ji povem. Ni me slišala.

Usedemo se v taxy in takoj se privije k njemu. Noge mu prikriža čez njegove ter se mi prisesa na usta. Liževa se kot nori, jezik ji rinem tako globoko, da na momente mislim, da jo bom pojedla in bi jo, sladko mojo R. Ne morem nehati in še bolj se prižeme k meni. Stiskava se v vsej strasti, ki jo premoreva kot, da se nisva ljubili že celo večnost. Spet mi ponovi kako dišim, jaz jo pa samo tiho poljubljam. Ne morem nehati čeprav se zavedam, da bo vse skupaj trajalo samo do tam kjer se stikata dve ploskvi, enih od naših številnih getov v mestu. Ponesrečena naselja, pa vendar dovolj prijetna za bivanje. Ližem jo povsod kjer mi je razkrila kaj kože. Okoli hrbta ji ovijem roko ter primem in jo božam po levi dojki. Zastoka, rahlo ji nabrekne, zleze vanj in z desno jo primem v mednožju kjer se zaradi hlačk občuti kot bi bila gola. Vlažnosti ne občutim, občutim pa mehko in voljno pripravljeno muco za naju. Držim jo in jo stiskam ter jo rajcam, da še sama več ne vem kje točno sem. Ližem jo in sprejema me kot me ni že dolgo nobena. Sprejema me in vse je rumeno, kot polja sončnic v Tosci. Rumena praznina. Bili sva tam lebdeli in se poljubljali do nezavesti in potem naenkrat se je začelo razblinjati in razblinilo se je do, ... Tukaj ustavi!

Te bom še kdaj videla. Mogoče, verjetno ne. Zleze iz zadnjih sedežev. Še zadnjič jo potegnem k sebi in ponovno se privije potem pa narahlo odrine in reče: ˝Zelo mi je žal.˝ Obsedela sva, smo.

Prijeten piš vetra ob odprtem oknu medtem, ko ima v roki cigareto taxista, ki mi jo je ponudil. Niso mu pasali, vsaj ta znamka ne. Držali pa so nas pokonci, da smo lahko videli cifre, ki so se vrtele kot bi plačevali 2 eura na km vožnje. Cigareto frcne ven skozi okno, Joško pa pripravi nož.

26.04.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Vožnja

Kadar jo je pobral, to je naredil meni nič, tebi nič, mimogrede. Nikoli nas ni vprašal! Kadar jo je pobral, tam na ovinku kjer ga je nekoč zelo dolgo čakala na mrazu, je bila zelo vesela. Poberi me tam, kjer te dolgo čakam, mu je rekla. Razganjalo jo je od pričakovanj. Pa se ni zgodilo nič posebnega. Zapeljal jo je s svojo zeleno, ki mu je dal žensko ime po prejšnji lastnici, malo naokoli po mestu. Greva na sprehod, ji je rekel. Tudi sama sem uživala na mobilnih sprehodih. Če je hotel in hotel je kadar je bil miren, je peljal in prestavljal tako kot bi lebdeli, nobenega hitrega pospeševanja in poskakovanja iz ulice v ulico ni bilo. Tako gosposko se je znal peljati in tudi gosposko je znal zapeljati njo in občasno tudi mene. Ne morem si kaj, ljubim Ga. Moj veliki On. Moj nosilec mene. Brez tebe ne bi bila jaz.

Marec 2012

-------------- Georgette Homme ---------------

V pričakovanju ...

Prepletata se igrivost in nasilnost, pa vendar je ta kot roka, katera leži in jo boža. Na trenutke občuti njeno nežnost in mehkobo, ki kakor svilena tkanina polzi skozi majhno luknjo, ki jo s palcem in kazalcem naredi čarovnik. In že je več ni. Spremeni se v metulja, ki svojimi krili še poudari trenutke igrive nežnosti. Mehko dotikanje, še bolje rečeno, mehke dotike, ki v intervalih zamahov kril komaj božajo brezhibno telo. Sprehaja se po trebušni votlini in jo prijetno žgečka. Tako nam je kot je bilo ta prvič, le da je bilo prvič polno novih presenečenj. Zdaj je polno lepih pričakovanj.

Marec 2012
------------------ Georgette Homme -------------------

Kavica

˝Prideš? Veliko se morava pomeniti, tudi o sodelovanju. Imam vprašanje zate.˝

˝Tudi jaz.˝ ji odgovori.

Sta si všeč? Ona nama je.

˝Zdravo, imaš še čas?˝

˝Seveda, saj sva se dogovorila.˝

˝Čakam te.˝

˝Pojdiva.˝

Debata o krizni situaciji, ki ji ni konca, vmes pa o krasnem vremenu in vikendu, ki je dan za nami minil prav posebno brez pretiravanja kot prejšnji.

Poglejva, če bo kaj sonca, v tem letnem času ga še iščemo, da bi se mu nastavili. Kasneje se mu na vse pretege izogibamo.

Poglejva. Če ga ne bo najinega toplorumenega, ga iščeva drugje. Zadnja miza na soncu. Samo še naju čaka. Sedemo.

Pokaže mu problem, ves zmeden zaradi njene prikupnosti in všečnosti odgovori neumnost, ki ne kaže na njegovo profesionalnost. Ni mu mar, brez sramu nadaljuje. Jaz jo samo opazujem. Tudi On jo.

Lepa je in zanimiva. Meter sedemdeset in verjetno nekaj čez. Balerinke z višjo peto, pa vendar ne čevljev z visoko, da ne bo previsoka do ostalih v svoji okolici. Na svojem delovnem mestu. Vitka dovolj.  Zanimiv plašč spodaj odprt na stran, ne dolg, ozke hlače.

Vsede se zraven Njega, ne nasproti ali pa se On zraven nje. To kaj pomeni? Ne, verjetno nič.

Načneta debato in se sklanjata z glavami prav blizu eden drugemu. Nič poslovno, ali pač na meji. Tako, da drugi ne opazijo, ali pač, pa ne omenijo. Imam občutek, da posegata drug drugemu v osebni prostor. Nemoteče. Prijetno. Odobravajoče. Naklonjeno.

Obraz lep, zapeljiv, drugačen. Usta tanjša, razstegajoča v nasmešek pozitivnega človeka, oči rjave, ne temno, ne svetlo. Rjave. Mandljaste oblike – rahlo na zaključkih postavljene navzgor. Veke, v solznici rahlo izstopajoče. Brez strahu govorim o majhnih komaj opaznih detajlih. Lasje blond, naravni ali ne, lepo počesani, speti s špangami, ki jih ni videti. Urejena. Nos pravilen in skladen, pa vendar. Nasmehneva se sama pri sebi. Pravilo o simetričnosti telesa ne drži. Me veseli, ena izmed naših ˝pravilnih˝. Nosnici, samo On bi in je to opazil, samo On, tako pozorno opazuje svet okoli nas. Zaradi tega sem mu velikokrat hvaležna. Nosnici nista simetrični, pa vendar je lepa in prepričana sva, da razen nje in naju to redki opazijo. Toliko detajlov na obrazu preusmeri pogled.

Sposobnost opazovanja medtem pa razpredanje o poslu in kvaliteti izdelka mu je v krvi, takšen je. Blizu sta si. Roki, ki počivata vsaka na svoji nogi. Njeni, ena na drugi na zgornji prekrižani nogi. Počivajo. Blizu so si, za razprto roko prstov.

Strinjam se s tabo tudi jaz čutim tako, mu odgovori in pritrdi, ko ji v svojem navalu besed pove, da verjame v ljudi in da verjame, da so v osnovi vsi dobri. Ona njemu pove, da ve in verjame, da takšni kot sta onadva vedno preživijo in da jo ne skbi, kot tudi njega ne bi smelo za jutri. Pove ji, da ga ne in da mu je pomemben samo dan, ki ga doživlja, torej, preživeti do naslednjega dne in ga sproti čim bolj doživeti. Od ugodja, ki temelji na izjavljenih besedah bi lahko samo še predla, tako dobro jima gre. Krasna sta. Ljubim ju. Prav prikrito romantična. Zavezništvo in prijateljevanje na meji s strastjo in ljubeznijo. Perfektno! Bravo!

Kaj bi rekla, če bi jo poljubila medtem, ko razpredata o poslu na eni strani in približajočem se vikendu na drugi strani Alp, blizu treh meja slabo uro od severnega kraja naše dežele. Še je sneg in sonce bo. Obujanje spominov izpred dveh tednov nam prikradejo nasmeške na ustnice. Pazi ji reče, ker je sneg vedno bolj moker. Pazi na noge, predvsem na kolena. Verjetno bi ga tudi ona poljubila, ji je všeč? Sem ji jaz? Našobim ustnice. Včasih se mu zdi, jaz vem, da ji je. Tudi meni je všeč, verjetno bi jo jaz raje poljubila od njega. Samo poljub in pomuc-kala bi se z njo. Z ramo navzdol obrnjeno proti njemu nakazuje rahlo naklonjenost, pa vendar to je ali ni. Dobro skrije, ko z roko potreplja po kolenu kolega, ki se vsede za mizo s sodelavcem. Do vseh prijazna in naklonjena. Pomislim, kakšno srečo ima, kakšno srečo imava oba. Če ne bi imel mene, ki poznam naš nežnejši svet bi izgubljeno taval med njimi in one bi bile njegova slabost. In če ne bi bilo njega bi se jaz morala zadovoljiti sama. Verjetno bi z leti postala suha kot puščava.

Je igra končana? Ne, šele začenja se.

Bi ponovil predavanje zate, če želiš, ji reče, lahko tudi ena na ena. Prav v sredi tedna se dogovoriva. Prav ampak brez telefonov in obveznosti. Boš lahko. Bom, mu odgovori. Ne verjame ji, ne zaradi nje, zaradi narave posla, ki ga oba opravljata. Ponudbe in naročila so najpomembnejša v naši branži. Vse ostalo lahko počaka.

Se vidiva na sredini ji reče. Poda mu roko, poslovno. Objela bi jo.

Obiščeva našo babico, ki je v bližini. Ne govoriva veliko, le smejiva se ji. Tako rahlo hudomušno. Ravnodušna sva, razlagava ji stvari, pa ne sliši dobro. Naenkrat sva mirna. Le zakaj? Ne samo mirna, spokojna sva. Sva maloprej občutila ljubezen, sva jo, tisto čisto, preprosto, breztelesno, nemeseno, .... kozmično. Mimo naju je šla in postala, ter se za kratek čas naselila v naju. Posloviva se z nasmeškom. Poljub na roke in obraz, stisk, ki traja. Odideva.

Stopiva na sonce. Si zaljubljena se vprašam? Je On? Da, sva, za kratek čas ljubiva, občutek je dober, pomlad je tu in sonce, najino sonce. Kaj ne bo človek zaljubljen? Ljubiva.

13.03.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Osmoglava

Osmoglavo lobanjo je dobila za njen praznik in vseh tistih njej podobnih. Osmoglavo, ki je pripadala njenim najljubšim, ki naj bi imeli devet življenj in eno posmrtno. Podarila ji jo je za Osmi dan v mesecu pred pomladjo, soimenjakinja, ki jo ima zelo rada. Obe se imata radi. Ras redkost za osebo, ki ne mara nikogar. No ja, ne, da ne mara, vse ima rada, a ji je čisto vseeno. Redki jo razumejo, mi ne, oziroma nekateri od nas jo, nekateri ne, in enemu je prav tako čisto vseeno. Mislim, da njemu On. Uboga je, a kot pravi nima kaj in ne more si pomagati. Saj se trudi, pravi. ˝Saj se trudim, ne veš kako težko je, ko te vleče dol in bi najraje spal in veš, da bi bilo dobro kaj pametnega početi, pa je vse kar se ti da, da se ti nič ne da.˝ Včasih bere, včasih gleda cele popoldneve v ekran, veliko spi in vsaj delati hodi. Tam je zadovoljna pravi.

Uživa kadar se lahko ukvarja z zelo zahtevnimi strankami, takšnimi od katerih vsi bežijo. Obrne jih s svojo prijazno naravno ustrežljivostjo in ljubkostjo. Tako močno jih prevzame, da na koncu odidejo z Georgovskim nasmeškom, ker so pametno zapravili več, kot pa so pričakovali. V bistvu niso želeli kupiti ničesar, razen srečati nekoga, katerega bodo izpili in svoj ego napolnili do naslednjega srečanja z ubogo žrtvijo, do naslednjega komunikacijskega napada, pri katerem srčno upajo na vojno in zmagovalni izzid. Socialni hendikepiranci. Vsak dan jih je več in redki jih razumejo.

Njena soimenjakinja ji je podobna. Veliko skupnega imata. Podobna ji je, kot pravi, čeprav ji čisto ne verjame/m. Verjame ji, da jo ima zelo rada. Ena redkih, ki jih ima. Tako je govorila. Obe skupaj sta zadovoljni. Nista nevarni. Niti najmanj pa za nosilke Osmoglavih imen. Tam sredi morja na otoku jih je polno, ji je še povedala. Podarim ti jo, ker ti veliko pomenijo.

Nikoli se ne vpraša kako so njihove lobanje prišle tja na Osmoglavo pokopališče. Niti je ne zanima, mrtve ali žive, ima jih zelo rada. 

Bolj kot ljudi pravi, bolj kot ljudi.

08.03.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Najdeno v Njem: Njegova/moja

... obdobje oroselih oči takšnih kot so v španskih žajfnicah se je pričelo, prav seksi, takemu iskreno iskrivemu pogledu, ki se mu pod očmi nabira tista skoraj solzica, se je kar težko upirat .... . Pa še tako velike črne očke ima. :  ) (kot ponavadi mižika in se smeji, nerodno, pa mu/ji nama je pokazati svoja razburkana čustva)

Obdobje cvetenja cvetnega prahu ter priznanja resnice ... odprti lov na spoznanje ali je le to bolečina ali balzam.

V bistvu je vse skupaj nastalo zaradi pametnih angelov, no ja ne zaradi njih, zaradi pisma namenjenega njej za njih in ker ne zna/va pošiljati pisem praznih rok, še nekaj za zraven – morda pa izgleda kot zmedena zgodba o zmedi, morda pa je vse res, pa ni Hopla.

Sporoči nam kako in kaj, je to v pismu v redu, preveč, premalo, bi drugače, obrnjeno, ... ker rad rada dajem na izbiro s tem pa žal spravljam ljudi in včasih še najbolj sebe v težko odločilne ali neodločne - dilemične trenutke tudi tokrat tri opcije.

Sledi besedilo iz skozi življenja pisane Slikarjeve zgodbe – takšne kot njegove slike, lahko tudi abstraktne (zanj potrebuješ malo več časa).

P.S.: ... naj te nosi voda.

povzetek

SLIKARJEVA ZGODBA

(... samo za trmaste bralce. Najbolj trmasti bodo vzeli papir in škarje v roke, ...)

…, poglej, liki v naravi imajo lahko robove, katerih oblika jim daje različne lastnosti. Tako

imamo v naravi like z ostrimi robovi, ravnimi robovi, nasekanimi, natrganimi, … .

Npr. pri slikarski tehniki kolaž, s škarjami oblikujeva lahko raven rob lika, lahko ga tudi ostro cikcakasto nasekava, ali pa samo s pomočjo prstov natrgava. Kakšen rob bi rada imela, je predvsem odvisno od tega kakšno lastnost bi rada vdihnila liku, ki nastaja. Če imava npr. pravokotni lik z ravno odrezanim robom, ostali trije robovi pa so natrgani, lahko njegovo osebnost, oziroma lastnost, z obračanjem in razvrščanjem po površini, spreminjava. Seveda je odvisno kako obrneva lik, prav tako, pa je tudi odvisno na katero področje površine, v najinem primeru je to lahko papir, nanj postaviva lik.

Začniva s papirjem.

Tudi papir je lahko lik, ki je na površini mize. Ponavadi je pravokotne oblike z ravno odrezanimi robovi in bele barve. S to svojo posebnostjo, ostaja nevtralen in pripravljen, da sprejme nase težo likovne kompozicije. Vsaka površina, kot ravnina ima svojo levo in desno ter svojo zgornjo in spodnjo polovico. Tako tudi liki, ki jih postavljava v format narekujejo kompozicijo, ki je lahko prizemljena spodnja polovica, lebdeča zgornja polovica, ali pa jo z levo ali desno postavitvijo zvrneva težo kompozicije na eno ali drugo stran. Teža kompozicije se spreminja glede izbranega področja površine nosilca in je nevtralizirana na sredini.

Lik, ki je postavljen na spodnjo polovico in obrnjen tako, da gleda ravno odrezani rob proti spodnjemu robu podlage na katero je postavljen, se z lastnostjo ravnega roba prizemlji oziroma trdno postavi in deluje stabilno. Natrgani ostali robovi so obrnjeni navzgor ter levo in desno in se proti tem smerem odpirajo. Tako se stapljajo s podlago in tvorijo transparenco in lahkoto, s tem dodatno povečujejo trdno in stabilno lastnost spodnjega roba. V naravi imamo hribe, ki so v spodnjem delu pretežno ravni (npr. meja med jezerom in hribom ali gozdom in travnikom). Vrhovi iglastih gozdov ali vrhovi gora kateri tvorijo lastnost natrganosti, pa se stegujejo proti nebu. seveda tu je še kontrast barve neba in njegova odprtost in praznina. 

Če lik obrneva in ga postaviva na zgornjo polovico, sva dobila obratno situacijo. Lik lebdi in dobimo občutek, da ga počasi vleče navzgor. Ta lik lahko obrneva kakorkoli želiva in postaviva na katero koli polovico, prav s kombiniranjem obratov lika in področji površine papirja, lahko damo liku katerokoli lastnost, prav tako pa tudi celotni kompoziciji. Seveda je tu še prisotna likovna prvina, barva pa svetlost in tema, ki s svojimi lastnostmi še povečujejo učinek lika na podlagi, ki je lahko umirjen ali pa dramatičen.

Barva je del vsebine kot struktura nekega lika. Ta vsebina je struktura, ki lik sestavlja. Ta nam govori o lastnosti lika in lahko vpliva na rob, končno obliko. Kadar delamo kolaž iz blaga prisluhnemo predvsem njegovi strukturi, ta nam govori, kaj lahko izvlečemo iz njegove lastnosti. Če potrebujeva natrgan rob, lahko postrani odreževa kos blaga in iz njega potegneva nitke, ki nastanejo ob rezih. Seveda mora biti struktura blaga nitkasta. V drugih primerih nama morda ne bo potrebno rezati. Že izrezana oblika nama bo sporočala dovolj, najina naloga je samo, umestiti jo v format.

Tako se lahko igrava v neskončnost, oblike likov in njihovo obračanje pa nama sporočajo svoje lastnosti, ki si jih z najino pomočjo pridobivajo. Tako obliki dava dejansko lastnost šele, ko jo položiva na podlago. Takrat postane lik.

prepisala:

-------------- Georgette Homme ---------------

Najdeno v Njem: Beton

Seveda je on pil pivo v kombinaciji z domačo žganico. ˝Beton!˝ je rekel vsakokrat, ko je žganico zlil vase in jo poplaknil s pivom.

Med pogovorom mi je povedal:

»Pizda, smrdljivcev je blo pa tok na cest, da sm od smradu skor kuzlov. Če bi, bi se pokuzlov, po kolenih, pa najbrž bi šlo tud kej po armaturni plošči, pizda. Še dobr, da sem jih vajen. Njih in tistga njihovga kurčevga smrada.
Sej, če bi že kuzlov se neb dost sekeru, ka avta ne pucam tok redn.« je še dodal. ˝Beton˝.

-------------- Georgette Homme ---------------

Najdeno v Njem: Solatar in njegova mlada vest

S: ˝O, pizda, kako dobra solata, domač krompir, ki zmehča radič, pa česen in drobnjak, vse skupaj pa prelito z bučnim oljem in jabolčnim kisom.˝

V: ˝Zakaj moraš vedno preklinjat?˝

S: ˝Veš, povdarjaš tisto v kar verjameš in kar spoštuješ.

˝Tako bi lahko rekel: O Bog, kako dobra solata, … ali pa: O, mati moja, kako …, ali: O mili moj Joško, …

Tako jaz rečem pizda ali pa kva kurac ali jebemu mater, da ti jebem mater za kurca enosmernega kako dobra solata.

˝ Vidiš, v tisto kar verjameš, tisto omenjaš in na tisto se obračaš.˝

-------------- Georgette Homme ---------------

Najdeno v Njem: Orgazmična slovenščina

Ko ti postane del beseda NŠČI, nova beseda, ki se kot šum, zvok izgovorjave, usede v ušesa in postane prav tako pomemben kot njen pomen.

Če se človek vpraša kakšen jezik je slovenščina in pomene besed obravnava sekundarno, primarno pa postavi  njeno fonetiko, hitro ugotovi kako polna je le-ta.

Poglejmo najprej samo besedo SLOVENŠČINA. Izgovorimo počasi in naglas, da slišimo kje se nam ob šumnikih ˝zašumni˝ jezik:   s l o v  NŠČI  n a. Izgovorimo naglas :  »NŠČI«.

Kako se vam sliši?,: » NŠČI ».  Kot kako pozabljeno ime ali pa še bolje neodkrito ime.

NŠČI, bi bil lahko narcis , hemafroditskega izvora, mešanih narodov, ki so obstajali še predno so se razdelili na takšna kot jih poznamo danes.

Lahko rečeš na glas : LJUBEZEN. Črkovne zveze kot so LJUB – POLJUB – kako polno se slišijo. Izgovorimo naglas : » LJUBEZEN – LJUB – POLJUB.«

Mislim da ga ni francoskega poljuba, ki bi presegel besedo POLJUB. Kako polno se sliši. Izgovorite ponovno POLJUB opazujte svoje ustnice, počasni premik jezika v ustni votlini, kako se nežno ob odprtju ustnic v smeri poljuba dotakne najprej zgornje dlesni sprednjega dela votline in nato še spodnjih ter mehko, obleži na toplem slinastem sluzu, prav tam kjer tako rad počiva.

… POLJUB – LJUBIM TE – LJ – LJUB…

Kako polno, prav vidim tiste ustnice in skriti jeziček, ki s svojo konico narahlo udari ob zgornjo in nato še ob spodnjo dlesen, mehko od ustne sluzi.

… POLJUB – LJUBIM TE …

Kaj vam dela vaš jeziček. Opazujte ga.

IZGINJAJOČE - NASTAJAJOČE

JOČE – NAST – GINJA … sliši se tako lepo. Beseda sliši – IŠI. Kot bi ˝šiške iške˝ se premikale naokrog in vam skozi prostor prišepetavale na uho šiš , iš , čši , sinši , šni , …

»Pa kdo si je izmislil tak jezik? Najverjetneje nekdo, ki mu je bilo ime Nšči.«

A čutite metulje v sebi tisto mehkobo krilc, ko vam narahlo dvignejo vaše telo od znotraj medtem ko pozorno poslušate fonetično izgovorjavo Slovenščine.

METULJ – ULJ , KRILCA – LCA  -   LLCA.

Če tu človek ne doživlja notranjega orgazma, (ko te zaščemi tam v prsnem košu, točno tam jih začutiš).

To ni orgazem, ki ga večina doživlja ob pogledu predvsem ob dotiku nekoga ali nečesa in s ponavljajočim se izmeničnim ritmom dotikanja nekoga ali nečesa, ki je del nas.

Govorim vam o poslušanju in opazovanju besed, o opazovanju SLOVENŠČINE – VENŠČINE – ŠČI – ŠČ – ČI.

Od tu dalje naj vas beseda LJUBEZEN spomni na POLNOST (zanimivo tudi ta beseda slišno in po zgoraj navedenem sistemu opazovanja izgovorjave besede izraža prav to kar pomeni).

-------------- Georgette Homme ---------------

Profesorici slovenščine

1. del

A: ... ja vem še dobro, da si simpatično lušna in upam, da ne sorazmerno zajebana, če pomislim na svojo slovarco, ki me je imela k sreči samo eno leto, .. še danes tli gnev v vseh nas.

B: ... mah, mislim, da nisem med zajebanimi, mogoče bi bilo bolje, da bi bila!

A: Se spomniš učitelja, ki so ga pred leti objavili preko mms-ov in mislim, da celo na nekem internetnem zelo gledanem portalu. Objavili so, kako učenci razgrajajo pri njegovi uri in ga ne upoštevajo, mu grozijo. V glavnem totalni kaos.

B: ... ja, grozno

A: Temu učetelju smo, sem, sva, je zelo hvaležen. Klicali smo ga ˝nosko˝. Bil oziroma upam, oba upava, da je še ali pa tudi glede na stanje, ki sva ga zgoraj opisala, raje ne, učitelj slovenščine. Po tisti kuzli - sori bolj milega izraza zanjo se ne morem spomniti smo, sem, sva dobila njega. Vsako zgodbo, roman, kriminalko nam je znal tako opisati, da nas je določene bralno zrajcal in smo takoj posegli po njih. Zaradi njega me je branje knjig in materin jezik ponovno pritegnil. Bral sem in potem sem mu razlagala preko Njega do kašnih spoznanj sem prišla in do kakšnih preobratov je prišlo v zgodbi. Lahko bi rekla, da tudi filme gleda čisto drugače zaradi njega. Bil je mil a zelo drag. Nekoč sem skoraj sklofutala sošolko, katera se je spravila na njega podobno kot so ga zdrkali Y-psoloni čez 10 let. Upam, da daš vsaj enemu učencu ali učenki na leto to kar je on dal meni.

B: … tudi jaz upam, da jih je vsaj peščica, katerim pustim nekaj, karkoli že, ljubezen do branja, zavest o jeziku ...kar koli!

A: Jebeš Y-psilone in od teh bo odvisna naša penzija. Od teh katerih starši danes z vso pretirano ustrežljivostjo, ki jo premorejo, kreirajo sebi iz maternice ustvarjene male sovražnike.

Tvoj poklic je plemenit in imaš možnost, da marsikomu odpreš domišljijski svet, ki si ga posameznik lahko ustvari z branjem.

B: jaz se tega zavedam ... žal, pa je pri nekaterih to zavedanje malce izkrivljeno ... kakor koli že, počasi grem spat.

2. del

V prihodnosti se je zgodilo, da sta šla po hodniku ustanove za hiranje starejših oseb, včasih so ji rekli hiralnica, danes dom za ostarele, v prihodnosti pa bo to verjetno nekaj v zvezi s predjamskim gradom, le bolje se bo slišalo, morda bo plesnilnica, kot bo postala porodnišnica valilnica. V glavnem, šla bosta po hodniku On in njegov zavedni narodnjak. Pogledala bosta v levo, kjer bo sedela postarana gospa, kuzla milo rečeno. Ne bosta jo takoj spoznala, jo bo pa negovalka poklicala po priimku in imenu. Kot včeraj se jima bo zavrtel film na tisto poniževalno leto, na za tisto leto misleč ničvredni šoli. Korak bo zastal in na peti se bosta obrnila. Priprt pogled in njune zategnjene ustnice in spodnja čeljust narahlo potisnjena naprej, bodo povedale vse. Čisto počasi se ji bosta približala, obraz pa naredila lep, sproščen s prijaznim nasmeškom bosta stopila h gospe kuzli. Negovalko bosta vprašala ali je to ta in ta gospa, ki je leta nazaj poučevala slovenščino na tej in tej šoli. Negovalka jima bo pritrdila saj jo pozna, saj je v istem mestu tudi negovalka hodila na to in to šolo in jo je gospa kuzla poučevala. Iz kratkega pogovora izvesta, da je bila negovalka ena izmed izbranih, ki so gospe kuzli lahko lezli v rit in ne glede na njihove nebuloze o velikem poetu, katerega so znali primerjati s koprivami in bla, bla, bla so že zgrešili, jih trosili po razredu med spraševanjem, imeli privilegij štartati z oceno 3. Manj kot te je niso nikoli dobili. S sproščenim nasmeškom bodo vsi trije obujali spomine in hvalili gospo kuzlo kako lepo je znala poskrbeti za nekatere in bla, bla, bla, ...  ji bosta končno povedala, da bosta za ga. kuzlo sama poskrbela in jo odpeljala ven na zrak. Prav rada bi se pogovorila in obujala prijetne čase z gospo, ki jima je toliko dala. Negovalka presrečna, da še obstajajo srčni ljudje, ki so jim mar ostareli ju bo z veseljem  pustila sama. Gospa kuzla očitno precej dementna ju ni spoznala, ji bo pa lepo, ker bo z njo prijazen moški ustrežljiv za dva. Na vrtu kar daleč od glavnega poslopja se bodo vsedli in gospa kuzla bo pričela navkljub svoji demenci obujat spomine prav na leta, ko ju je poučevala. Seveda sta ji pri tem pomagala. Vsa srečna, da se jo spomnijo njeni učenci.

˝Oh, kako lepo, kako srečna sem lahko na stara leta˝ bo vzdihovala. Ne bo se ju spomnila in nič zato, samo da bo srečna. Samo, da bo srečna pička sebična.

˝ Ti, psssssiica nepofukana!˝ bo naenkrat vzrojil eden od njiju: ˝Od dne ko sem videl, da ne greš v naš razred in od dne, ko si me vrgla in zafukala še parim lajf s svojim oholim pristopom in delanjem razlik med učenci, mislim na ta trenutek, na trenutek, ko te bom srečal ...

3. del

˝Ti, psssssiica nepofukana!˝ bo naenkrat vzrojil eden od njiju: ˝Od dne ko sem videl, da ne greš v naš razred in od dne, ko si me vrgla in zafukala še parim lajf s svojim oholim pristopom in delanjem razlik med učenci, mislim na ta trenutek, na trenutek, ko te bom srečal. Koliko scenarijev sem zgradil posebej za ta moment. Vmes pa celo obupal, nisem te želel poiskati, želel sem te srečati, želel sem si, da naju bo življenje ali še bolje usoda združila. Tako, kot naju je tistega daljnega leta 1990. Ti psica kuzla zarustana, ki si nam govorila o slovenskem narodu, kako je potlačen v bivši republiki, hkrati pa hodila po nas kot tiste svinje o katerih si tako rada govorila, da nas zatirajo. Ista, če ne celo še slabša si bila. V želodcu se mi obrača in upam, da me prime kozlat, ker bi z velikim veseljem izpraznil želodec na tebi. Misliš, da si bila boginja, da si lahko upravljala z našimi življenji, z mojim nisi, ker imam k sreči zgoraj nekoga, ki me čuva, ki bedi nad menoj in takšnimi nepofukanci kot si ti kuzla kmetavzarska! Zaradi takšnih, kot si ti je danes šolstvo tam kjer je, otroci izgubljeni in nevarni sebi in drugim, ne vidijo prihodnosti in hkrati so napadalni do celotnega šolskega sistema. Ne samo oni tudi njihovi starši, med katerimi so tudi tisti, ki si jih verjetno poučevala ti. ˝Z vso silo jo bo udaril po gobcu, bi raje zapisala licu, a psica oziroma kuzla ga pač nima. Drugi ga bo potegnil iz pete sluzastega in mastnega, res se mu bo vlekel in čutil ga bo od pete in po sredini hrbta do grla. Celih 23 sekund ga bo nabiral v ustih. Potem jo bo plunil v ksiht. Z vso silo jo bo brcnil v spodnjo čeljust, da ji bo poleg krvi izpadla še proteza. Čeljust, seveda bo izpahnjena, če ne bo, bo ponovil udarec za udarcem dokler ne bo obvisela in samo koži se bo lahko zahvalila, da ne bo šla po isti poti kot proteza. Prvi bo skočil nanjo, na protezo in jo zdrobil. Gospa kuzla presenečena ne bo mogla nič le težko bo dihala in hlipala, saj ne bo mogla verjeti kaj se ji je zgodilo. Gledala jo bosta, odprla si bosta pivo, eden imenovano po gorskem kozličku, drugi po rdeči uniji in čakala, da pride k sebi. Ko bo pri zavesti ju bo brezzobo želela spraševati kaj se ji je zgodilo, žal bo vmes že pozabila, z očmi ju bo prosila naj ji pomagata vstati in potleh bo iskala svojo protezo. Nič ne bosta rekla samo gledala jo bosta s tistim njegovim trdim pogledom, zategnjenih čeljusti, priprtimi očmi in stisnjenih ustnic. Po dolgih minutah pitja se bosta na koncu poscala nanjo in jo pustila tam v sečni mlaki in neudobju katerega nevedoč a v dobri in oholi veri si ga je skreirala pred leti.

Ob vonju po seču se bo spomnila:

˝Še sreča, da imam plenice!˝

Spira brisačo in se sklanja nad njo. Hladi jo v teh vročih dneh. Smili se mu kakršna je in je bila. Vseeno si ne zasluži vsega tega kar bi ji moralo nameniti življanje. Pa saj že to, da je tu, je dovolj. Uboga je in smrdi po seču. Cevka ponovno ni bila dobro nastavljena in teklo je mimo. Ne samo teklo tudi planic ni imela. Tako ubogo jo je reševala samo demenca, ki ji je dovolila, da je z leti v lastnem gnoju kot rastlinica pognala korenine.

24.01.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Sreča

Brez nje je, ker ji jo je odgriznil konj, je danes izvedel. Uboga, kakšna škoda, pa tako prijetna oseba bi lahko bila. Tako jo pa večno spremlja bolečina manjkajočega dela. Sama pa zaradi tega večino zavrača. Rada ima ali pa je imela konje. Grozno!

Kovač iz Ptuja je nekoč dejal. Konju nikoli ne pokaži hrbta in ne pusti ga zraven, ker vedno preži in čaka na tvojo nepozornost. Takoj ko te ni, že ti kaj odgrizne. Ušes, ustnico, ali pa tisto na kar je marsikatera ženska ponosna.

Čeprav brez ene, jo ljubi kot bi imela tri. Ne neha in jo jemlje kot bi bila njena hiba samo po sebi umevna resnica pred katero nima predsodkov. Tako je in nič drugače. Nič se ne da spremeniti, samo sprejemati in dati vedeti, da je ona edina. Samo ona, tu, zdaj, zanj, zanju, vedno. Ni mu pomembno kakšen je njen videz, temveč kdo je, kako se odziva nanj, ga ima rada, se veseli druženja z njim, dolgih sprehodov in obiskovanja dogodkov. Z njim je lahko ure in ure in on z njo v tišini brez besede. On ne govori, veliko piše. Piše kaj čuti do nje, o njunem odnosu, o okolici, o sprehodih v naravi. Opisuje krošnje dreves in njihov hlad, ki ga ponujajo v vročih poletnih mesecih. Opisuje zvezde, ki bedijo nad njima v hladnih nočeh, tako težko pričakovane v soparnih dneh. Piše o rahli sapi, ki zapiha ob večerih iz gozda iz tistih krošenj ter ohladi večer in naredi jutro prijetnejše. Veter detaljno opisuje, kot vsako vejo na drevesih in list z listnatimi žilami ter transparentno svežo zeleno barvo, ki jih obdaja in tvori velika področja valovanja zelene. Ta področja gledata z vrhov, ki jih osvojita na svojih dolgih sprehodih, ki so že zdavnaj prerasla v pohode. Včasih prespita na travniku, gola ležita in se komaj dotikata drug drugega. Narahlo se božata in priznavata drug drugemu brezpogojno ljubezen. Zazrta iz oči v oči se požirata, gledata njihovo barvo in spremembe, ki so posebne v vsakem očesu posameznika. Ležita tako dolgo, da ne mislita na nič več. Takrat postaneta srečna brez razloga.

11.01.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Dobri prijatelj in Lepa Gleda

Zgodnje jutro 31.12.2011.

Štirje tipi in taxi. Izgledalo je dolgčas. Čas za spanje.

Odpre, odprem oči, zaspano pogledam v smeri kjer stala je ona, Lepa Gleda iz pravljičnega gozda nad mrzlo planoto v naši deželi.

Izzivanje in mrzlično utrujanje z ogledom ne ploščic neuravnovešenega nosilca suhokoščenega bledega telesa.

Utrujeno v jutro se sprehodimo po terasi, kjer s praznim kozarcem zgodi se nasilje nad streho soseda. Prekinemo igro, ki postala je resna in preresna za nadaljno trpljenje teženja in utrujanja.

Na razgreto ponov domačo mast stopimo. Jajčka in zajtrk za pribite s sirom in porom na črnem in belem krožniku spraznimo. Kruha skoraj ni. Zelo je sedlo z nadaljevanjem v mehurčkasti vodi s penino v roki in dolgo cigareto obujanja spominov. Pregledom dejanskega stanja z odločitvami za drugo leto kot vsako leto. Močna čustva naju prevzemajo in bes nad lastno slabostjo, ki je lahko tudi kvaliteta za moralnega človeka. Dovolj!

Približno deciliter severno otoške žganice rumene barve zlije po najinem grlu. Držalo bo za

štirideset dni abstinence in se napoti proti vratom. Pospremita me on prijatelj, ki pove mi veliko morda tudi vse, a nikoli preveč, kar ga v zadnjem letu pesti in ona nova prijateljica, ki je v zadnjih treh urah izvedela o meni, tebi, sebi, več, kot pa ljudje, ki nas poznajo že vrsto let.

Med vrati si sem si obliznila je palce na levi in desni roki, ju, ki sta stala nasproti njega in njo mene, podrgnila po njunih ustnicah ter ponesla k svojim, se z njima pogladila po obrveh in izjavila: ˝Tako, tu sem zaključil, sem zaključila, ju objela, se zahvalil za vse in sem sva odšla. Razmišljal je še o poslednem preletu čez mesto pred spanjem. Na njegovo misel sem si odgovorila: ˝Za drugič si bom pustila!˝

09.01.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Polizala bi ji ... / noč iz 30. na 31.12.11

1. del

˝Prav lepo sva se imela s teboj in z veseljem bi ti polizala pičko!˝ sva se poslovila od nje z razlogom, da če bosta to noč oziroma že skoraj jutro nadeljevala se lahko konča s prej omenjenim veseljem.

Začelo se je kot ponavadi, en drinkec s staro družbo, vse z namenom, da zaključijo na večeru, ki ga je pripravljala njegova dolgoletna prijateljica. Ne bomo se dolgo zadržali, oglasili se bomo, da ne bo kakšne hude zamere, potem pa po pijači ali dveh odšli, so razmišljali, meni je bilo vseeno in mislim, da tudi Njemu. Kot mu je vedno. Njegova pozicija proti razočaranju nad velikimi pričakovanji.

Mhm, kot ponavadi, po vsakem drinkcu mu je postajalo bolje in prav tako ostalim, dokler niso začeli večera kombinirati še z drugimi opojnimi substancami, juhuuu vedno bolje.

Na poti na WC sva srečala njegovo sošolko s faksa ter še nekaj starih znancev, ki jih je na hitro pozdravil medtem je mene zatajil in nikogar nisem spoznala. Ni me predstavil. Kot ponavadi, nič ne more, ne moreva, še vedno ne vem ali se me zaveda. Opraviči se sošolki, ter gre na WC kjer na poti do tja sreča nekoga na las podobnega Njemu, hoče mimo, nastavi se mu, tik predno trčita dojame, da so vrata v moški WC – ni mi pustil izbire, levo od osebka, ki ga je srečal in mu je stal na poti. Začuda oba odpreta vrata in vstopita. Takoj, ko vstopi pogleda levo, osebka ni, le kje je, pa tako znano prijeten na pogled je bil. Oba dojameva, da se je gledal v zrcalo. Pustimo, čas je za scanje in otresanje, do božanja svoje nisem prišla. Ali me bo celo noč zanemarjal in zatajeval? Si bom že izborila svoj trenutek, sem si dopovedovala. Že nazaj pri sošolki, naroči pivo in se spozna z njeno visoko prijateljico. Kasneje na cigaretu pri zunanjem šanku se spoznamo še z ostalimi člani njihove žurerske sekcije in seveda predstavljanje v nedogled z Njegovo sekcijo. Najboljši prijatelj ta in eden izmed najboljših drugi, pa tretji. Porodi se mi vprašanje ali ne obstaja samo eden najboljši prijatelj, je prostora tudi za več najboljših prijeteljev, je to tako kot seks v troje, četvoro, swinganje z izbirami najboljših prijateljev. Obrabljena fraza!? Ne vem, jaz če bi lahko, bi se odločila za eno, oziroma enega, no ja, eno najboljšo prijateljico. Ta sem jaz, sama sebi najboljša prijateljica.

Nadaljevanje malo zunaj in malo notri, pa izgubljanje v gneči in temi, ta moment ne vidiš nikogar naslednji moment že stojiš pred znanimi facami in tako v nedogled, dokler se ne sreča z visoko prijateljico. Kot burja trmasta primorka, še bolje kraševka. Po svoje mu je všeč, tudi meni, morda meni še bolj. Nagovarja ga kdaj me bo srečala, torej se me zaveda, no ja rekla je njo, ime sem preslišala. Morda pa govori o Njej, njegovi realni, moji posteljni ˝najboljši˝ prijateljici. On spremeni temo in pogovarjata se o problematiki velikih ženskih torbic, ki imajo dobro lastnost, da lahko shranijo tudi stvari za prijatelje. Seveda je potem naporno, ker se cel večer lovijo, ko le ti potrebujejo svoj denar, ključe od stanovanja, ko želijo predčasno domov. Še dobro, da se najdejo, lahko bi se spomnili pred svojim domom, doma pred vrati. Od daleč zagleda znanko v veliki bundi ga pride pozdravit, vonj po restavraciji, mislim po čebuli. Ta vonj se vedno zažre v tkanine in kožo. Še cel večer je sem vedel vedela kdaj se nama je približala. Po vonju jo sem jo je spoznal. Najprej vonj po praženi čebuli, potem pa še znanka.

Sreča prijateljici, s katerimi je prišel. Povabita ga na pijačo. Pijačo plača on, pritožita se zaradi njunega povabila, a ne za dolgo nazdravijo spijejo. Glasba in ritem se počasi naseljujeta vanj, sprosti se, začuti kako mu nama po telesu gomezi izbira, ki jo nudi znani DJ, v znamenju katerega je večer.

Zdaj bi šla še jaz na WC, nekako se mi uspe prebiti do tja. Gneča kot ponavadi, in same lušne pred menoj, suhice, okrogle, vitke, zalite, skuštrane, dolgolase, navite, rahlo valovite, rdeče, črne, bele, rumene, oranžne, rjave, obrite, s črto, vsaka po svoje počesane. In za mano visoka najboljša prijateljica. Še predno jo zaznam, se mi približa, nekaj stori za mojim hrbtom, kot bi me začarala in nalahko pihne v vrat. Od ugodja zamižim. Prijetno me zmrazi. Prime me za roko in jo s prsti poboža. Zaljubljeno jo pogledam. No, ne zaljubljeno, goreče. Povabi me k sebi, saj je v bližini doma, vrsta za na WC je pa tako dolga, da bova prej opravili pri njej, kot pa tu. Opravili prej? Vsaka s svojim filmom v glavi ali pa tudi ne, se odpraviva k njej. Na poti k njej me prime pod roko in se stisne k meni, kljub svoji velikosti je še vedno nižja in imam občutek, da igram moško vlogo, no morda pa ne in se samo dobro in varno počuti ob ustvarjeni ženski kot sem jaz. Ključ, stopnice, vrata in svetla, zelo svetla soba, kot pri sončno belem dnevu. Pravo razkošje Zanj, ki ljubi dan, svetlobo, sonce in toploto.

2. del

Od daleč se nasmiha njima, ki ju je malo prej srečal in spoznal. Ob šanku sreča še dva ˝prijatelja˝, debata, pijača vmes pa pogledi po prostoru. Opazujeva ljudi. Nasmeški puncam, pogledi izpod čela tipom in tako naprej z Georgevsko raztegljivim nasmeškom. Zabava se vedno bolj in tudi jaz z njim, čeprav težko prihajam do izraza, je na meji in ne gre preko. Ni vodljiv. Danes bom jaz igrala njegovo igro.   

------------------------------------

WC – odtočim. Res sva bila hitri. Prepričana, da hitreje kot tam, kjer sva začeli najin ˝tour de toilette˝. Visoka prijateljica je svojo potrebo opravila kar ob meni, v banji za steklom, napol oblečena odpre tuš, ki sprosti vodo po njej ter me povabi k sebi. Kako lepo! Od vode oprijeta tkanina na njenem telesu. Nekaj časa jo opazujem kako se ji mokromoči njena kratka majica in kako ji hlad napenja prsi in bradavici, uživa, kot mačka se pred mano preteguje in nastavlja svoj obraz kapljam, ki ji polzijo po laseh in ji jih gladijo nazaj po hrbtu, do zadnjice, kjer po presredku navlažijo meni takoj za ustnicam (pardon) najljubši del naših teles. Gledam jo kako me svojim početjem vzburja in čutim svojo kako narahlo utripa in moj najin jezik raste v najinih ustih, da si ne moreva kaj. Spustiva ga na plano in se oblizneva po ušesu. S težavo ga spraviva nazaj. Ona pa ne neha. Z rokami si drsi po telesu, majčki in dojkah, vse do mednožja kjer se nalahko prime in me naju od strani sramežjivo pogleda. Vse je samo igra ji, si, mu rečem. Vem, mi, si odgovori/m. Približam se, pridruživa se ji, bosa kot vedno začutim mokroto in kaplje odbijajoče se od njenega telesa, ki se mi počasi približuje, se jaz približujem, obe, oba, pod tušem se naša usta srečajo in zlijejo v poljub. Sočen in moker poljub prekine prehitro stegnjen jezik, ki jo požgečka po njenih dihalih, zakašlja ter me malce presenečena nad dejanjem, a vendar polna pričakovanj poželjivo pogleda. Prepleteva roki, ponese jih k licu in ustih ter se z njimi boža, z drugo roko ji drsim po hrbtu, božava in dotikava se narahlo po celem telesu, ne kratko, temveč dolgo, naj traja, naj traja celo večnost v skoraj tišino kapljičnega pršenja. Ne dotikava se atributov, dotikava se delov, ki so blizu tam zastaneva in se vrneva nazaj ter preko v drugo smer stran. Na njihovih mejah se gladiva, božava, dotikava do onemoglosti dihava in se gledava, požirava druga drugo. Obrnem jo in primem za boke ji drsim z rokami po stegnih mimo zadnejga dela kolen, zahihita se, ker jo tam žgečka, ter drsim naprej po lepo oblikovanih mečih do gležnjev, tu jo primem. Z jezikom jo poližem po presredku. Nasloni se na steno, jaz pa ga stegnem globje proti od vode in notranjih sokov njeni mokri. Poližem jo po vhodu vanjo, po ščegetu, do vrha kjer ima izrastek, tam prav nad njem s konico jezika pritisnem na rahlo pomigam. Ponovno se od ugodja zahihita, še več sokov steče kot voda, ki je še vedno odprta. Jezik je že zdavnaj na koncu šel na dvoje. Po notranji strani njenih dolgih nog se dvigujem, mimo meč in žgečkljivega dela, ki vzpodbudi podobno reakcijo kot prej, mimo mehkobe, ki popelje proti dvema polmesecema. Rahlo jih razširim in poglobim svoj pritisk z jezikom. Ne neham, ponavljam moj kratki sprehod od tam kjer sem sva ga začela in nazaj. Kar nekaj časa, se poigravam tako, v njej pa raste napetost do sprostitvenih tresljajev, ki jih težko kroti, do zasoplosti in nazaj v umirjene vzdihljaje. Prime me nežno za glavo in jo pritisne globje, zadrži jo, jaz pa v odziv stegnem jezik še globje in jo začnem obdelovati po vlažni mehkobi v njeni globini in nazaj tam na začetku, levo in desno, tudi sama vem, je zelo prijetno. Ko bi mene kdo tako obdeloval, samo želim si lahko, pomislim. Tu sem, da dajem, zadovoljna, da lahko to delam, povzročati in dajati lepe občutke naslade. Spet dotiki po telesu, najinih telesih, kot bi bilo več rok kot štiri, povsod so, božajo, se prepletajo, vozlajo in razpletajo po svileni površini najini lupini. Želim, želi, želiva si iti do konca, ne do konca, samo nadeljevati v neskončnost. Kako dolgo lahko traja, kako dolgo? Poljubljava/mo se naprej čutim njena, svoja usta vlažna in voljna, predana, takšna kot si jih vedno želim, takšna kakršno predstavo o ustih nosim vedno v sebi. Takšna imajo zaljubljeni ljudje. Je, sem zaljubljena?˝Boš čaj?˝ še vedno zadihana in na rob naslonjena me vpraša med tem, ko se brišem v eno od njenih belih brisač. Tako sterilno, tako čisto.

Preslišala sem jo in razmišljala o tem, kako sva vedno bolj glasno nadaljevali najin akt v končnost najine neskončnosti. Kar dolgo sva ležali v banji prepleteni kot več teles, po nama je še vedno tekla voda in kaplje so se odbijale od najinih teles. Koža je že začela modreti in ustnice so začele postajati vijolične, ko sem končno odprla oči. Ležala je nepremično. Gledala sem jo, kako je lepa v vsem svojem miru, tako spokojna, božala sem jo po laseh, po obrazu, licih, rami in roki. Dotaknila sem se skoraj vijoličnih ustnic. Mrzla in hladna je bila. Poljubila sem jo na usta, še enkrat, ni bilo odziva. Je umrla od ugodja, se vprašam? Nič, nobenega odziva, sem jo jaz, sem se spozabila in v vsej svoji strasti pregloboko stegnila jezik, sem jo dušila? Ne bi bilo prvič. Zadušila? Žal bi mi je bilo, tako lepa. Prepričana sem, da mi ne zameri, no saj ni kaj zamerit, le ponovila bi z njo še kdaj to, kar sva/smo počeli. Sebično se odločim, da dokler se še telo odziva bom ponovila, morda jo obudim.

Ponovno jo poljubim, začutim kot rahel dih iz njenih ust, prsni koš miruje. S poljubi nadaljujem po celem telesu do njenega mednožja. Posipavala sem jo z njimi, povsod poljubi, rdeči, videla sem jih kako ostajajo na njeni koži nekaj trenutkov in potem počasi zbledijo v nič. Prav tako rahle sledi jezika, ki so dopolnjevale poljube. Ostaja samo občutek, ostaja samo občutek. Njena muca še vedno topla. Z mrzlimi prsti počasi milimeter za milimetrom prodiram vanjo. Še vedno vlažna se ponovno odpre, vdihne globoko kot, da ji je že zmanjkovalo sape in zraka. Pripravim dva in vstopim vanjo ter jih raztegnem v trikotnik s katerim počasi zakrožim, počasi podrgnem po levi in desni njeni steni, z božanjem ne preneham hkrati pa s palcem narahlo pritiskam nad njenim izrastkom. Prepoznam, da se bolje odziva pod, zato usmerim pritiskobož pod, dvigne boke, ponovno, od ugodja zaječi prime roko in mojo glavo nič nežno in si ju zabije v mednožje, ponovi gib, hitreje, še hitreje, z globokimi vzdihi nadaljuje do vrhunca, ki ji vrže medenico v zrak, da močno zadoni ko prbije nazaj, hkrati pa izusti tako živalsko ušesa parajoči zvok, da če se ni zatresel blok se je sigurno vsaj nadstropje, ponovi ga a ne tako naglas, hitro dihanje in ščemenje, zvija se in ne odneha. Kar nekaj časa je trajalo, da se je umirila. Jaz pa sem jo gledala. Nakako odsotno sem se počutila, zadovoljna a odsotna. Stopim iz banje, tudi ona. Naslonjena na njen rob me nekaj vpraša in to ponovi:

3. del

˝Boš čaj?˝

˝Z medom prosim, ji odgovorim.˝

Odide iz kopalnice. Iz hodnika se sliši globok vzdih, skozi priprta vrata pogledam kako na sredi stoji sključena držeč se za kolena vdihne globoko, kot bi tekla tek na 400 m, z vso močjo, ki jo nosi v sebi. Zravna se, nasmehnem se, odide v kuhinjo.

Stopim za njo, gola je. Medtem ko voda vre se uleže na zofo, razkrečena poza, z levim kazalcem se boža in desnega drži v ustih. Še vedno rahlo zadihana, me poželjivo gleda. Opazujem jo, z nasmehom, naslonjena s prednjim telesom in rokama na podboj vrat. Približam se ji. Pobožam jo in odzove se. Poljubim jo in vrne mi poljub. Ponovim, ponoviva in že zblediva.

--------------------------------------

Primorki, še bolje kraševki. Utrjeni punci. Na cigaret gresta, s kupom besed kot to zna, zaustavi visoko prijateljico in med debato se počasi zbližujeta, za bližnje debate je idealna glasna glasba. Ne sname jakne in ne šala. Visoka prijateljica ga prime in vleče za šal. Počutiva se kot pes. To ji tudi pove: ˝O, počutim se kot pes ji reče!˝ Ona pa ne odneha. Pogledava jo in začneva dihati kot pes ter kazati jezik. ˝Če boš nadeljevala te bom še polizal kot pes˝, zasmeji se mu in ne neha. Preizkuša naju kako utrgana sva in ali samo provocirava in na koncu ne bo nič. Stegneva jezik, On ima, imava prav dolgega in zelo redko je suh. Tokrat je prav moker, rahlo slinast in prijetno sluzast. Z desno roko jo nežno primeva za ušesom ter narediva dooooolg liz čez cel obraz. Tako dolg, da se nama jezik popolnoma osuši in ga morava ponovno navlažiti. Šokirana in hkrati navdušena je nad tem dejanjem. Kot bi si želela lizanja po obrazu naju ne spusti.

Noč smo preplesali skupaj, ples delno že rajcajoč, vrtiva jo levo in desno, vmes se zmedemo pohodimo in vsemu temu samo smejimo. Sam je vedno bolj opit, doooolg liz pa se ponovi čez nekaj časa, ko naju ponovno prime za ruto. Občutek imava, da je navdušena nad tem dejanjem, nad lizanjem njenega obraza.

Končamo pri šanku kjer mu direktno reče, če gre z njo, da zaključita v smeri, ki se že cel večer odvija. Ker v daljavi zagleda dobrega prijatelja, s katerim ni ta večer spregovoril pametne besede in ga želi pozdravit, ji odvrne, da ne in da se je zelo zabaval in da je prepozno za tako veselja poln razplet večera. Da jo bo pa poiskal, ko bo želel zaključiti po njenem scenariju, seveda, če bo še prosta. Opraviči se ji, jo poboža ter jo prosi naj se ne jezi. Prikima mu, rahlo razočarana a ne besna. Pomisli, ima ego, ki ga zna potlačiti. Morda je prava zanj. Jaz pa do konca razočarana z vsem filmom v glavi, ki sem ga že doživela na Wc-ju izjavim z najinim žensko žametno mehkim globokim glasom, ki se mu težko upiram še sama in hvala mu, da mi je dovolil izreči enega mojih ljubših stavkov: ˝Z veseljem bi ti polizala pičko!˝.

8.01.2012

-------------- Georgette Homme ---------------