Kot revolucija IX. del

Joško pa ni nehal: ˝ Lepo, da ste razkurjeni, a povem vam, ne jezite se name, jaz vam povem vsaj resnico. Danes lahko dokažete, da vas je nekaj skup, danes je dan, ko lahko ulovite krivce za to bedo.˝

Z močnim glasom katerega ne vem od kod je povlekel je tako zatulil v mikrofon, da so se začela tresti okna pri stavbah v bližini in dejal: ˝Hkrati pa pozabljate, da smo vsi  povezani in odvisni od kvalitetnega dela drugega. Skupnost je začela razpadati in pomemben je postal posameznik. In ta posameznik je člen, ki drži celoto in celota je danes ista misel. Za koga: Za to deželo, naj bo ta trenutek vreden vseh nas. Zavedajte se vsakega posameznika ob sebi in vsaj danes ne mislite samo nase. Vsak posameznik naj dvigne ...˝ Takrat sem ga zagledala z granitno kocko v eni roki in v drugi velikansko fračo. Le kje je staknil fračo? Zadrl se je: ˝Jutri bo prepozno!!˝ In ustrelil proti glavni državni ustanovi od katere je bil oddaljen zaradi varnosti, kakšnih 100 metrov. Takrat se je množica usula na tisto nekaj policajev, ki so dali roke k višku in se umaknili. Letelo je po ustanovi in ostalih stavbah v bližini. Razbijale so se izložbe trgovin, zažigali in prevračali so se avtomobili, varnostne ograje so letele po zraku in bilo je pravo revolucionarno razdejanje kateremu ni bilo videti konca. Stala sva tam na odru in gledala val množice, ki je v velikem bojnem zanosu drvel mimo in po zraku so letele granitne kocke in drugi predmeti vse kar je bilo dovolj velikega in dovolj težkega, da je povzročilo škodo.To je bil začetek popolnega kaosa.

Množica je nadaljevala pohod proti ostalim ministerstvem. Ni bilo človeka, ki bi bil proti njim. Policisti so se jim pridružili in bili naenkrat na njihovi strani. Joško je šel naprej z množico, sama pa sem ga komaj dohajala. V eni uri so razdejali že pol centra in lotili  so se tudi drugih predelov mesta, predenj so prišli do odgovornih so se v zraku pojavili vojaški helikopterji in na ulicah osemkolesniki katerih afera na mednarodni ravni še ni bila zaključena. Bilo jih je mnogo, veliko več kot so govorili mediji, tudi helikopterjev in nekih plovil, ki so bila vsem tuja. Delovala so kot majhna zelo okretna in hitra plovila na katerih sta sedela dva do zob oborožena vojaka v neznani uniformi iz neprebojnega blaga. Vojska se je odločila umiriti položaj in ljudje so se prestrašeni razbežali zdaj, ko bi morali iti do konca, zdaj ko bi morali dati življenje, če bi bilo potrebno, za višjo stvar za drugačen sistem, zdaj so popustili. Ljudje ranjeni, krvavih glav so bežali po ulicah medtem, ko so na njih streljali z gumijastimi naboji in jih zasipavali s solzivcem, zdaj bi morali pokazati iz kakšnega testa so, pa so se posrali od strahu. Brezjajčno so se razkropili. Prepozno, ponovitve ne bo!

Konec je z vami narod moj, zajebali ste, si je mislil Joško Šus. Hkrati pa je bil vesel, da se je končno pokazalo kaj tli v naših ljudeh. Taval je po razdejanih ulicah in jaz z njim. Sama v raztrgani obleki, rdeči moji, v tisti v kateri sem želela praznovati otvoritev razstave v rudarskem mestu.

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija VIII. del

˝Dokažite, da se motim, dokažite, da se imate za kaj prijeti, dokažite, da bomo danes in v naslednjih dneh spremenili sistem, da bomo žrtvovali sebe in dobrine, ki smo si jih ustvarili v teh gnilih dvajsetletnih pogojih in naredili temu enkrat za vselej konec.

Prenašanje vsega tega za ljubi mir. Kako dolgo še in kje se konča? Narod moj, trenutno je vse kar ste, to, da ste hlapci in sužnji? Vedno ste spodaj. Tudi, če imate drugačen občutek je nekdo vedno nad vami. Zasužnjili so vas in zasužnjili ste sami sebe. Za željami, ki niso vaše, ste pa dovolili, da vam jih preko različnih medijev ustvarijo se pehate, za njimi, ki jih niti ne potrebujete, in izpolnjevanje le teh vas niti ne razveseljuje.

Izgledate kot, da vam je všeč mehka penetracija? Vaš lažni občutek - nebolečina, ki vas počasi nevede navznoter razjeda in ste ga sprejeli kot del nujnega vsakdana.

Ljudje, kateri bi morali delati za narod so ga s svojim delom oziroma nedelom in sebičnostjo izdali. Vsak dan se srečujete z izdajalci lastnega naroda, celo neprestano se pojavljajo v medijih. Ne sprašujte se kdo je to, vprašajte se kdo vodi državo? Ne vem kako naj opišem in gledam na ljudi kot posameznike, ki so pripeljali lasten narod do takšnega stanja, ko bi morali in niso sprejemali in izvajali zakone, krivdo pa venomer mečejo na nasprotni breg, jo valijo na drugega. Totalni nesposobneži, ki niso niti toliko človeški, da bi pogledali narodu v oči in odkrito priznali, da so se zmotili, da so ZAJEBALI. Naj se ti nesposobni kurci končno odločijo ali so totalni nesposobneži ali pa jebejo narod v živ mozeg in ga imajo za norca. Včasih je obstajal javni linč, danes si še tega ne upate. Sami ste krivi za takšno vlado, sami ste krivi za svoje hlapčevstvo. Zaslužite si to in bodite veseli, zaradi svoje nefunkcionalnosti imate še srečo, lahko bi bilo še slabše. Gre za to, da vas nima več kaj zaboleti in vam je pomembno samo to, da je vam in morda vašemu ožjemu krogu dobro, narod moj. Za vse ostale kot sem že dejal. JEBE VAM SE!˝

Množica je popizdila. Nekateri so začeli plezati na oder.

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija VII. del

˝ Danes imate čas, danes je trenutek, ko lahko stresete to deželo, ko se bo zaradi vas zatresel sam najvišji triglavi ponos, narod moj, danes naj bo v vaših glavah samo en stavek: Za to deželo, za naše otroke in za nas. Za boljšo socialno prihodnost! In ne pozabite, vsak preživeli je riziko za nadaljno gnitje države.

Obdobje v katerem živimo: nezaupanje, strah pred lastno senco, nespoštovanje dela drugega, čas drugega, osebnosti kot posameznika in hkrati dela skupnosti. Neplačevanje opravljenega dela, izkoriščanje, nagrajevanje tistih, ki si to niso zaslužili, kraja, korupcija, mobing, delovna depresija, revščina, dumping, zlorabljanje, nadlegovanje, nizke plače, 99%, 1%, izrabljanje, zapravljanje, obremenjevanje, življenje na robu, goljufanje, trpljenje, trpinčenje, živčnost, hitrost, spontanost, instant učenje, pokojninske rezerve, zdravstvo, šolstvo, brez svetle prihodnosti, brezup, kreativno nategovanje, … vsako sranje prenašamo samo, da imamo mir, posamezniki se drkajo med sabo, ko bi morali skrbeti za skupno dobro in ne samo in venomer zase. Javnost – narod, pa kot da ne dojemate, enkrat ste na eni strani, drugič na drugi, nikoli pa ne na svoji, ker se nihče ne ukvarja z vašimi željami, temveč vsi z željami vladajoče skupine, lahko bi rekel posameznika vladajoče skupine. Sicer so pa tako vsi tam zgoraj povezani. Zajebavajo se med sabo in tako mečejo pesek v oči narodu, da nekaj počnejo, v bistvu si pa samo podaljšujejo rok trajanja, da lahko polnijo svoje žepe in žepe bližnjih sorodnikov in kvazi prijateljev, s katerimi se držijo za jajca in vlečejo, da slučajno ne bi komu padlo na pamet na glas povedati kako vse skupaj deluje. Pa saj ne potrebujemo nikogar, da bo še kaj povedal. Tako pogumni so postali, da to delajo čisto odkrito, pri tem pa se vam smejijo, še to ne, v bistvu jim je vseeno za vas. V bistvu jih boli kurac za vas. Ste raja, ki je samo toliko pomembna, da da glas in plača davke. Kje boste dobili kaj zase, jim ni mar. Samo, daj, daj, daj, če nimaš bodo pa že kaj našli, če ne gre drugače se bodo lotili pa vašega dostojanstva. Tisto malo, kar imate vam bodo še vzeli. Zakaj, ker je to njihova pravica, ker jim to pripada. Da, tako razmišljajo tam zgoraj in nič drugače. Neplačevanje, korupcija, vsi smo del tega, tako daleč je, da nam ne preostane drugega. Poštenost, obstaja samo še za lepo govoričenje. Junak si, če jih čim več nategneš brez posledic. Posledic ni, ker so odgovorni med seboj povezani, ker ščitijo drug drugega.  Nihče nič ne ukrene. Oklepamo se tistega malo čudovitega sveta, ki se ga še spomnimo, živimo ga zdavnaj več ne.˝

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija VI. del

Prijel je za mikrofon in glasno z globokim glasom nagovoril množico.

˝Vprašanja kot so kdo smo, kdo so naši predniki, kaj so ustvarili, kaj smo ustvarili sami, kaj je dovoljeno posamezniku in kaj mu dovolimo, kaj delamo sočloveku, kaj mu želimo, kakšen je naš obstoj in od česa je odvisen? Ali gledamo tri korake naprej, ali se raje ukvarjamo s preteklostjo in se z njo obremenjujemo in še bi lahko našteval … so vprašanja, ki bi si jih posameznik v družbi moral postaviti in odgovoriti nanje. Pa si jih ne!  Marsikaj ne naredi. Slepo hodi in si ne upa, raje si ne dovoli, da ne bi izgubil še tistega malo kar ima. Majhen brezjajčen človek. Da. Nima jajc in ne upa si. Ne upa si, ker nima podpore. Podpore drugega, ki si ni zastavil vprašanj in tudi odgovoril nanje. Živimo v skupnosti, govorimo o njej, še več idejo vnašamo v vsako poro našega življenja, a je ne živimo. Takšne sem vas opazoval in iz leta v leto ste bolj bredli v globine samoljubja in smrdljivega egoizma. Zdaj se obračate okoli in se sprašujete, kdo je kriv za ta smrad. Narod moj, danes ste tu, da pokažete, da vam je mar za sočloveka, soseda, sodržavljana, da vam ni vseeno kako bodo živeli vaši otroci. Leta nazaj sem gledal to sranje, ki nam ga prodajajo lepo zapakiranega kot dobro in mirno življenje in tako je bilo do pred kratkim. Upam lahko samo, da se bo kaj spremenilo, narod moj. Kajti mi smo tisti, ki lahko delamo spremembe. Ne poslanci in njihovi prijatelji sorodniki in razni pogubni kvazi gospodarstveniki nastavljeni po koristi posamezne vladajoče skupine. Da, danes smo tu, da se odločimo kako jim bomo sodili. Ne razmišljajte, da so za to sodniki, večina jih je prav tako pokvarjena in tudi njim bo sojeno. Danes smo tu, ker bomo mi narod obrnili državljansko politično in gospodarsko sceno na glavo in močno potresli, da pade ven vse kar je gnilega. Kar bo preživelo to tresenje bo, tako vam zagotavljam narod moj in če bo vaša želja takšna in dovolj močna volja izbrisano. Samo če boste sami tako želeli, a povem vam, vsakega, ki boste spustili bo v naslednjih dvajsetih letih ponovno zastrupil deželo. Zato ljubi moj narod jim sodimo sedaj. Samo ponižne želje vas ne bodo rešile, so skupine in ni skupnosti, realnost je drugačna. Priznajte si, tedne nazaj vas ni brigalo za druge, zazrite se vase in si priznajte, lahko bi vam dol viselo tam spodaj, pa vam nima kaj. Tako lahko posamezni krogi počnejo kar si želijo. Nihče jim nič ne more, saj nima nihče jajc, da bi enkrat za vselej naredil temu izrabljanju konec. Navadne brezjajčne pičke ste!˝

Ljudje so mu ploskali in žvižgali. Nekateri so se jezili in naju pozivali naj zapustiva oder.

Joško jih je pogledal s priprtim pogledom in rahlo opaznim nasmeškom, kot bi bil pomirjen in zadovoljen z reakcijo ljudi in nadaljeval:

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija, V. del

Nekako sem se znašla tam na odru, z njim, pred tistimi mnogodesettisočimi ljudmi, pred nezadovoljno množico, ki je bila tam kot tempirana bomba, ki je bila tam in čakala, da jih nekdo nagovori, pomiri ali podžge, karkoli samo, da se premaknejo iz tega sranja. Joško jih je pogledal s svojimi zdaj že zelo krvavimi očmi, deloma tudi od solzivca, ki so ga malo prej uporabili, da bi razgnali množico pa se ta le ni dala. Nekako so mirno onemogočili plave pesjane, ki so se tako tresli za plače in preživetje svojih družin, da so ostali tam in branili ljudi, ki so prav tako izdali tudi njih. To so jim s cvetjem, rdečimi nageljni, ki so jim jih ponujala in zatikala na oklepe, čelade in ščite, dopovedovala dekleta.

Joško je zajel sapo in v mikrofon, čeprav mu ne bi bilo treba, gromko zarjovel svoj nagovor narodu. Ne vem od kod je vlekel te besede, zdelo se mi je, da se je v trenutku streznil kajti iz njega ni govorila pijanost temveč trezna jeza, katera je tlela zadnjih petnajst let v njem. Takrat, pred petnajstimi leti, se je začel zavedati kam vse skupaj gre in kako so ljudje zaslepljeni. Večini je šlo dobro, Njemu in z njim nami ne. Ker opazuje svet okoli sebe in zna dobro povezovati mu je bilo že daljnega leta 1996 kristalno jasno kam to pelje. Ne more biti vsak podjetnik, ne bi smeli ukiniti še zadnje ustanove, ki je vnašala red in bedela nad plačilno disciplino posameznega podjetja. Ukinili so jo in z njo omogočili pravi kaos kateremu še danes ni konca in je narod zabredel tako daleč, da se ljudje pogovarjajo o zamudi plačil kot nič takega kot npr. saj zamujamo samo 60 dni, saj to ni tako veliko. Ni če imaš kaj na računu, če pa nimaš nič, je en zamujeni dan preveč.

.................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija, IV. del

Zagledala sva se v zelenega strahopetneža, v zelenega zajca izrisanega z zeleno neonsko lučjo, tam na steni, čisto običajen, nič prestrašen.
Po grlu me je močno zapeklo. Ugotovim, da je zlil v naju še eno zažgano zeleno tekočino. Joško se je zamislil in zaradi videnega in slišanega v zadnjih desetih letih zarjovel:  ˝Maateerr!˝ vse kar se je zgodilo ga je močno prizadelo, za nameček pa ga je še zeleni pribil. Pospravila sva rahlo ohlapnega tiča. Malo sem ga podržala v rokah. Kako dobro ga je čutiti, kurca, sem pomislila, še enkrat pogledala sladke male, tokrat z obžalovanjem, zaprla zadrgo in ga zaslišala.

˝Pojdiva!˝ je rekel Joško in me zagrabil za roko. ˝Narediva temu konec! Mat kurba, fak pizda, jebem jim mater pokvarjeno, pičke izdajalske!˝ je klel in ponavljal, spustil spodnjo čeljust naprej in odrinil vrata lokala tako, da je zunaj skoraj nekoga na polno zadel. ˝Aaaaaarrgghhhh!˝ je ponovno zatulil. K sreči je srečnež pravočasno odskočil, ker bi ga vrata verjetno ubila, saj so se pri trku v steno snela s pantov. Vlekel me je proti sredini množice. Opotekala sem se on pa je šel samo naravnost in še naprej preklinjal, ni se odmikal, odmikali so se drugi, če se niso, jih je odrinil. Imela sem občutek, da ima vsega dovolj.

Ljudje pijani in v nekakšni ekstazi, kot da se bo danes nekaj spremenilo, kot da bo jutri, drugače, bolje. Ljudem se je trgalo. Vse skupaj je delovalo prav dekadenčno. Želela sem se izklopiti, pa so me njegove besede spomnile naj ga čuvam, naj mu bom za ravnovesje, a še preden je On zapustil veliko mesto, se je njemu Jošku že na polno trgalo. Midva sva zapustila zelenega strahopetneža in hihitajoče sladke male. Nadaljevala sva po ulici, še malo prej pribita tako, da naju je kar metalo, zdaj pa direkt v sredino množice. Ni dolgo trajalo in pred seboj sva zagledala nekaj podobno utrganih mladcev, kateri so peli narodne pesmi, bolj rjoveli so jih in v rokah držali granitne kocke, pomislila sem na granitno sredo, katero je Joško vedno zagovarjal kot edini upor omembe vreden, ki se je zgodil proti skvarjeni vladi in poslancem. Od nekod je prišla policija in sama sem opazila podobne moške, ki so se razkropili in pomešali med ljudi. Bili so čisto običajni. Tako običajni, da so si bili v tej običajnosti vsi podobni. Na sredini velike množice se je dvigoval oder kjer je lahko vsak povedal kaj ga tare v tej deželi in s tem vzpodbudil množico k vztrajanju na protestih.

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija, III. del

Kot bi jo nekaj pripeljalo do tega dejanja in bi želela z joško opomniti Joška kaj mora danes storiti za narod. Tam je stala kot mati domovina, slabo izražajoča se, slabo napravljena, saj ne, da ne bi nosila dobrih stvari, samo kombinacija ji je pešala, lahko bi zamenjala stilista ali stilistko, o umetnosti se pa tako ni bilo kaj pogovarjati, ker od deželno uspešnega slikarja, ki se je komercialno napihnil kot njegov petelin in so zanj mimogrede slišale, ker ali je bil drag ali pa ..., sicer je pa vseeno, saj so bile vse štiri enake, tekmovalne v tisti majhnosti, kjer je vse izstopalo ali pa nič,  majhne pa vendar sladke, kot naša dežela, si je držala joško in naju gledala s pogledom, ki opominja in govori: ˝Dojila sem te in še te b´m, samo reš nas! Kaj je Joško, kaj gledaš, bi joško? Veš, da jo z veselem dam, dovol´m ti, da jo močno stisneš in ugriznš v mojo temno bradavičko. Dovolm ti, da mi zadanš bolečino, da zagrizeš v to mojo robido, samo prej se morš malo potrudt. Jajca čutmo maš, torej ne bo teško, ne, stari?˝ Zahihitale so se in še naprej si jo je gnetla ter naju gledala kot, da naju bo samo še naskočila. Joško je dobil potno čelo in komaj se je sva se brzdal, da ga ni izvlekel in bi pofukala tisto, ki nama je bila najbližja. Še vedno so se hihitale. Tista druga spredaj se je nagnila naprej in naju zgrabila za ritnici, pri tem je šla na kolena, roka od zadaj pa je začela odpenjati zadrgo. Mislila sem si lahko samo, ne zdaj, ne tukaj, kasneje. Debeli kurac je kot iz katapulta pogledal ven, trd, ukrivljen v levo pa tako, da nisem mogla niti sama verjeti. Na levi strani lepotna pika - materino znamenje, kot nad mojo ustnico. Sta ti piki povezani, me odpelje vprašanje. To mišico je res lahko ustvaril samo Bog, včasih tako ohlapna in majhna, ko se vzburi pa trikrat večja in trda kot sama kost. Najlepše pri vsem pa je njegova gladkost. Tako gladek je. Kakšno srečo imam, da ju občasno čutim oba, mojo muco in tegale pokončneža. Prisesala se nama je na tiča in ga začela tako obdelovati z jezikom kot do danes nobena, s konico jezika se je začela sprehajati po vseh tistih predelih okoli glave, ki so najbolj občutljivi tam zadaj kjer se stika kožica in spredaj kjer raste gobica in spet v usta. Od zadaj sva dobila prst v rit, da sva oba nekoliko izbulila oči, Joško je grdo pogledal in odmaknil rit, pa ga je tista spredaj z usti tako trdo držala, da se tudi premaknit nisva mogla. Nama je pa zaradi tega skoraj prišlo, a še predenj se je to zgodilo, so vse naenkrat prenehale, se zahihitale in rekle: ˝Joško tvoja naloga in dobr zrihti, potem smo sam tvoje, potem bo tvoja cela dežela.˝ 



...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija, II. del

Naj povem bile so si podobne kot sestre,  .......  

........ ista barva las, prežgana blond, od solarija temnejša polt, lasni podaljški, enaka šminka in senčilo za oči, še smejale so se hkrati in vsakokrat, ko so nagnile kozarec so to naredile z enako gesto in vse naenkrat. Ko so spile so se zahihitale kot bi bile rahlo trčene. Mlade punce, mogoče 19 let stare, čeprav zaradi truda ostati mlad, bolje rečeno, biti lep, so delovale vsaj pet let starejše. 

˝Smo mele jeden kozarc, s šter slamcami, pa smo ble preveč žedne in smo mogl stalno naročat. Smo rekle, daj nam šter kozarce, bomo tko laži, pa še me´n bomo težile. Ej stari, ...!˝ je rekla ena drugi in so se spet hkrati zasmejale. Izražanje na nivoju severno in južno deželnika. Drug drugega ob druženju poslušajo, dobiš pa kup novih besed izpopolnjenih z mehkimi L in Ć - ji. V glavnem so naju med nazdravljanjem in hihitanjem zapeljevale z napol priprtimi vekami, šobile usteca, vrtele narahlo z boki in se vsake toliko podrgnile po našem tiču ali pa vsaj v bližini, da je ta postajal vse bolj trd. Čutila sem prsi sprednjih dveh ena od tistih dveh zadaj mi je po nekaj popitih pivih počasi z roko segla v mednožje in ga prijela za že močno otrdelega.

Ne vem zakaj si je tista na levi pričela dvigovati majčko in kazati levo joško, sem se pa spomnila na vse slike kjer Mati Marija kaže joško Jezusu in ga opominja, da ga je rodila in dojila in naj pomaga vernikom. Jezus obrnjen k Bogu, mu kaže svoje rane, naj ne pozabi, da je zanj trpel in dal življenje. Kot bi se opominjali. Izsiljevali? Hmm, čudna vera, saj so stvari samo po sebi umevne pomoč pa včasih nuja in čisto človeška. Za to ne potrebuješ Boga. Ne potrebuješ cerkve. Prej veliko volje. Predvsem potrebuješ dobre ljudi. 

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija, I. del

Še ena solza in potem še ena. Jokam, a mi ni tako hudo, da bi morala. Le zakaj se solzim? Pomislim. Niso bile solze, bile so kaplje seča, ki so se odbijale od mrzlih tal. Scavnica, vsaj nekaj toplega v trenutno mojem mrzlem vsakdanu. Oči, da bi pogledala kdo izvaja veliko dejanje po meni, nisem mogla odpreti. Kot bi bile zlepljene in glava me je neznansko bolela. Čeljust pa kot bi mi jo nekdo premaknil, začutila sem kri v ustih in se nekako zavedla, da imam razbite ustnice. Moje ustnice, sem pomislila, so postale razbiti gobec. Tudi premakniti se nisem mogla in izogniti scavnici, ki je še vedno padala po meni. Zlepljeni lasje moji, njegovi verjetno nič več lepi črni.

So še vedno, jih še sploh imam ali je to samo nek ostanek, ki je bil nekoč zavidanja lepi del te osebnosti. Želela sem premakniti roko, pa tudi prsta nisem mogla, so prsti še tam, ne čutim jih. Kaj mi je, sem se večkrat vprašala, kje sem? Vsaj vem, kdo sem. Razmišljam in čakam ali bo kaj bolje, neznosna bolečina v glavi, pa se je sprehajala znotraj in spreminjala ter nihala tako v moči bolečine, kot v področjih, enkrat spredaj narahlo in drugič v sencah močneje. V glavi čutim utrip srca. Nabija. Torej sem kljub vsemu živa. Razmišljam, nič več kje sem, temveč kaj se mi je nam je zgodilo, da smo sem pristala tu, v nikakršnem položaju. Sem, pa vendar imam občutek, da me ni. Še vedno se ne morem premakniti. Spet curek po meni vonj po šparglih in spomin na nabiranje le teh ob obali, mi je nekako priklical dogodek izpred dobrih pol leta. Zakaj so me prav špargli pripeljali do tega dogodka ne vem. Verjetno še nekaj manjka. Že vem tisti dan, ko sta se z mojo posteljno prijateljico odpravila postavljat razstavo njegovo, njeno, Georgevo, našo in mojo, me je pustil samo z njim, smrdljivim zadahom po domači žganici, narodnim zagovednežem, prav lepo pribitim. Vstaja bo in Joško naj gre tja, midva bova z GCjem postavila razstavo in moja tvoja bo z menoj, tebe pa prosim, bodi Jošku v ravnovesje, saj veš kakšen je, ko ga goreče prevzame. Saj veš, da ne bo štrajkal in se samo drl narodu naj vstane. On je tisti, ki lahko zaneti revolucijo v naši deželi. Pojdi z njim, da ne bo kakšne pizdarije je rekel, me objel in poljubil. Čuvaj na Joška in še bolj nase, zavil mi je šal okoli vratu in prišepnil: Ne skrbi, z vama bom. Le kje je zdaj, me skrbi, kje so vsi ostali. In moj njegov šal je še vedno pri meni? Ga imam okoli vratu? Ne čutim ga.

Vstaja! Joško je skakal po ulici pil kot žolna, kadil in si zvijal, mešal različne pijače kot, da je to poslednje pitje v njegovem življenju, pel in rjovel, bil je kot dvakrat višji in raztegnjen čez celo ulico. Objemal je narod, ti pa so mu ploskali, ga vzpodbujali in mu mahali. Od nekod je vzel zastavo in mahal z njo. Bila je velika in na dolgem kolu. Šla sva mimo zelenega strahopetneža, kjer je vase zlil še nek zelen zvarek, katerega so prej zažgali. Vmes pa se je poljubljal z dekleti za šankom, se objemal ter bil tako strasten, da sem mislila, da bova izvedla spolni akt kar tam z vsemi štirimi sladkimi malimi. Naj povem bile so si podobne kot sestre, ... .

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Ravnovesje - Predgovor III. del

Z razumevanjem: »Kaj delam, ko se likovno izražam, kaj je tisto, kar človeka vleče k vizualni upodobitvi nečesa in kje se skriva kvaliteta? Kaj je tisto, kar nas vzpodbuja, da opazimo določeno stvar? Zakaj gremo mimo določenih stvari ne da bi jih opazili in zakaj druge opazimo?[1] Kako izbrati motiv, ali še bolje – kako narediti iz nezanimivega motiva zanimiv motiv? Kje in kako izbrati tematiko? Kako narediti iz vsakdana, nepozabni dan?,« sem odkrival skrivnosti likovnosti.

Ko enkrat človek najde način, kako bo stopal po poti, in ko najde način, kako si bo razlagal neznano, postane vse težko veliko lažje. Stvari, ki jih srečamo v življenju, nimajo več teže, nekako lebdijo. Lebdijo v prostoru. Kot nešteto informacij so pred nami in okoli nas. Naša naloga je čisto preprosta. Informacijo opaziti, ji dati prednost pred drugimi, jo uporabiti in postaviti na novo mesto, tja, kamor ustreza. Izbrati novo. Kaj nam ustreza, pa je predvsem problem, ki ga moramo najprej rešiti, zato se je potrebno dostikrat vrniti na začetek. Moja pot se je začela z naslednjim stavkom: ˝Ko bom velik, bom slikar.˝

[1] Človek vse registrira, le da ene dogodke prepusti skozi prag zavestnosti, druge ne. »Čuti se razlikujejo po možnosti diferenciranja (razlikovanja) količinskih stopenj teh lastnosti sveta, kar določa pojem praga. Prag imenujemo skrajno intenziteto, nad ali pod katero začnemo zaznavati nek dražljaj. Absolutni prag je najmanjše vzdraženje, ki je potrebno, da bi povzročilo nek čutni občutek, diferencialni prag pa je najmanjša količina vzdraženja, ki je potrebna, da toliko spremenimo začetni dražljaj, da občutimo spremembo prvotnega čutnega občutka.«

Prim. Dictionnaire de la Psichologie, Paris: Laurosse, 1965, str. 274 ; MALA LIKOVNA TEORIJA, Milan Butina, str. 6, Debora 2000.

O moj On, moj Slikar, kje si? Čeprav ne bi rada, da me vidiš v stanju karšnem sem, si te želim vsaj dotakniti, čutiti. Potrebujem tvojo bližino. Še zdaj ne vem, kako sem pristala tu. Solza mi spolzi po licu. Počasi v področje sanj. Mrk.

27. 10. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Ravnovesje - Predgovor II. del

Sem eden tistih, ki bi radi imeli vse. Po eni strani materialne dobrine, po drugi močan stik z duhovnim svetom. Obdržati se na sredini, biti v harmoniji, kljubovati viharjem in kaosu ter pretirani umirjenosti, premetavanju iz ene skrajnosti v drugo. Kje se začne negativna deloholičnost in kje lenoba? Iskanje sredine se marsikomu zdi lahko opravilo, meni pa povzroča težko pot skozi samega sebe. Začelo se je v časih, ko smo morali poizkusiti vse, ne da bi verjeli drugim, bolj izkušenim. Šele prek slikarstva, prek likovnih analiz in razlaganja le-teh sem se dejansko pričel soočati sam seboj ter zlivati v eno telo, tisto kar bi rad bil, tisto kar bi rad počel in to kar sem. Seveda pa so mi ob strani stali vsi, ki sem jih srečal na poti. Le-ti so me vodili proti končnemu cilju po poteh, ki sem jih izbiral.

Veliko stvari me zanima in veliko stvari sem prek želje po spoznanju odkril. Največ skozi likovni jezik. Le-ta mi je približal neznana področja, ki so me pričela zanimati šele ob spoznanju osnov likovne teorije. Tako sem spoznal način razlage, ki sem si ga ustvaril skozi likovne svetove, odkrite v okolici, hkrati pa spoznaval, da so ti prav tako v meni.

...................... se nadaljuje!

27. 10. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Ravnovesje

Še vedno me vse boli in ne zdi se mi, da sem kaj napredovala. Premaknila sem se morda za kak meter in verjetno imam že veliko zaležnin. Koliko časa že ležim tu? Če me ni bi vse tako bolelo bi verjetno čutila močno bolečino tam kjer telo pritiska zaradi gravitacije k tlom in se s tlemi stika na določenih delih. Hladen in mrzel beton. Rame, komolec, boki, rebra, kolena, gležnji, ... . Zaradi lastne teže, katera pa verjetno le ni več takšna kot je bila. Pomislim na hrano, kdaj sem nazadnje kaj zaužila. Želodec, ne čutim ga. Kot bi trajalo že mesece, še več, leta. Ponovno, kot nič kolikokrat pomislim Nanj in na ostale. Veliko mislim predvsem o Njem. Kje je, me je pozabil, pa tako lepo sva se imela. Verjetno je to bilo lani ali pa je preteklo od takrat že nekaj let. Ne vem. Vem le, da je bil eden lepših trenutkov mojega zavedanja nas Njega, ko mi je predstavil veliko njo, veliko L. Še zdaj jo čutim, prepričana sem, da tudi On. A pri njem bo vedno nekako abstraktna. Tako velika in čista je lahko samo takšna, ne more biti zemeljska, ne more biti telesna, ne umska. Lahko je samo kozmična, samo tako je lahko velika, samo tako je velika L. Spomnim se na ravnovesje, morda prav zaradi ˝nebolečin˝ telesnega pritiska k tlom. Ravnovesje zaradi katerega lahko marsikaj presežemo, zaradi katerega lahko začnemo uživati v neprijetnem. V bistvu ne uživamo v neprijetnem, le-to si naredimo prijetno. Sprejmemo dano, kakršnokoli je. Tudi takšno razmišljanje je Njegovo. A pazi, da se ne zapustiš in da kar tako sprejmeš pritiske in neprijetne stvari. Vse naj ima svojo ceno. Brez boja ni zmage. Ne pozabi. Pazi, da pri tem ne škoduješ drugim, posredno ali neposredno. Izogibaj se takšnim dejanjem in mislim. Živi in pusti živeti, kako obrabljeno, a še vedno resnično. Poglabljaj se in razmišljaj, a ne preveč, ne pozabi tudi na druge užitke. Tako mi je govoril, medtem, ko me je, jo je, je druge poljubljal.

Ravnovesje! Njegov uvod oziroma predgovor, tega je že skoraj 10 let. Zanimivo kot, da se ni nič spremenilo. Razen zavedanja nas v Njem.

V Predgovoru je zapisal:

Vedno sem se nagibal k zlati sredini, k tisti, ki se kaže kot popolni svet[1], svet harmoničnih odnosov, prisotnih povsod. Nihanje med dvema skrajnostima pa je bilo tista nujnost, ki sem jo moral in ki jo še danes včasih komaj krotim, da se ne lotim stvari na skrajni način. Le-ta pelje h kasnejšemu obžalovanju. Sčasoma sem spoznal, da se je dobro ustaviti, kadar stvari prehitro potekajo, oziroma še bolje – jih upočasniti v tolikšni meri, da ostanejo na pravih smernicah.

---

[1] Mitja Peruš v knjigi Biomreže mišljenje in zavest, govori o gestaltu, vzorcu, ki ustreza ravno ˝idealni, dobri, popolni˝ stvari ... Govori o odstopanjih stvari, da je idealno prav povprečno. »˝Kompromisna sredina˝ množice realnih krožnih oblik je ravno idealen krog.«

BIOMREŽE, MIŠLJENJE IN ZAVEST, Mitja Peruš, str. 61, četrti odstavek, Satjam 2001.

...................... se nadaljuje!

27. 10. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Medprostor in Serotonim

O čem sem sanjala, se tisti trenutek niti nisem spomnila, zavedala sem se, da ležim na mrzlih in trdih tleh, vonja po seču (scalnici), ki mi je opisoval dogodek. Prav ta se je pravkar odvijal v neposredni bližini in priložnostno tudi po meni. Verjetno si je nekdo dal duška in scal po meni. Pomislila sem Nanj in na Joška, pomislila sem na profesorico slovenščine. Sem to jaz?

Misli mi bežijo, veliko misli, različnih, ki se prepletajo med sabo, ne vem več kaj je res in kaj samo sestavljanka v moji glavi, preplet resničnih in izmišljenih dogodkov, vse skupaj pa vseeno izvirajoč iz nečesa resničnega, iz nečesa kar se je nekje zgodilo, kar sem nekoč videla, nekje prebrala, slišala, čutila. Vse pomešano, pričakovanja, sanje, resničnost, želje, ... .

Kot takrat kadar sva tekla, še na začetku, ko sva šele spoznavala, kaj se dogaja z najinim telesom, le da je takrat bil miselni pretok zelo čist. Korak za korakom, enakomerni tek, vse ima pomen, dihanje s korakom in njegova hitrost z bitjem srca. Vdih skozi nos, tri korake, izdih skozi usta, tri korake – nikoli ne bom pozabila. Najin tek. Najprej veliko različnih misli, tokokrog, ki se prične ustvarjati, misli se urejajo prav s hitrimi prebliski se odvijajo mimo naju, do takšnega stanja, da vse obvisi nekje za nama. Naenkrat pred teboj ni več peščena ali gozdna pot, ni več zelenja ali reke ob strani, vse to vidiš, pa vendar si drugje, si v nekem medprostoru, močnim miselnim pretokom, pozitivnim, včasih proti koncu zaradi utrujenosti tudi negativnim, ni važno, samo, da te popelje ven iz telesnosti. Noge se premikajo, dihanje je uravnovešeno s celotnim ustrojem tega delovnega telesa. Po nekem času, ko vse misli nepretrgoma tečejo s teboj in nog ne čutiš več, utrujenosti ni, mišic kot, da jih ni, kot tudi ne zunanjih vplivov. Zaviješ po občutku, korenine na poti ne vidiš, samo zaznaš jo, nakako veš da je tam, prav tako preskočiš ali se prilagodiš vsaki oviri na poti. Takrat sva bila v medprostoru. Nasmeh, počutje svobode, sprostitev, sreča, pomislim na hormon sreče, kateri se sprošča tudi med športnimi aktivnostmi, toliko bolj na soncu – Serotonin.

Serotonin je morda »zvezdnik« med našimi nevrotransmiterji, nanj pa vplivajo številni sintetični stimulansi, kot so prozac, zoloft in paxil, če omenim le najbolj znana.

Znanstveniki so predpostavili, da imajo osebe z obsesivno-kompulzivnimi motnjami

moteno »ravnovesje« serotonina. Zdravila, kot so prozac lajšajo te motnje tako, da

spodbujajo sproščanje nevrotransmiterja v stičiščih med nevroni (Slater, 2006)13

-----------------

12 Vir: http://med.over.net/za_bolnike/mosko_zensko_zdravje/clanki_m/serotonin.php, dne 25. 5. 2008

13 Slater, L. 2006. Kaj je v resnici to, kar imenujemo ljubezen? National Geographic Slovenija, 3, str. 66-81.

Iz raziskovalne naloge Anje Imširović 2009: Smeh je pol zdravja, je druga polovica kemija?

Medprostor (odnosi ali relacije): spomnila sem se nanj in na takrat še njegovo diplomsko nalogo. Kot, da bi želel z njo vsem preko likovnega sporočiti kje smo šibki.

15.06.2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot lepa smrt

Kapljice, ki so padale po mojem obrazu in občasni curek, kateri je s prekinjajočim tempom zalival moj obraz me je prebudil iz globokega sna. Sem živa, ali sem končala kot tisti o katerem mi je nekoč pripovedoval Joško? Ne meni, jaz sem ga samo poslušala, kako je v nekem lokalu, kjer so viseli vse sorte ljudje, od takšnih, ki so tam puščali in pustili svojo penzijo, ki jo bodo dobili šele avgusta, bil pa je mesec junij, do tistih, katere žene so skrivale svojo plačo in prosile delodajalca, da jim jo je nakazoval tedensko, ker jim jo je drugače dec takoj po grlu zlil. Ali pa so se z lastnikom gostilne, ki je od njih zahteval plačilo za njihove žejne gospode, kregale naj si dolg kar sam poravna, kaj jim je pa za pit dajal. Med njimi so bile tudi nesrečnice, ki se niso mogle sprijaznit s svojo življenjsko vlogo in so se ga zapijale v svoji nesreči ter iskale tisto malo zadoščenja v kratkih ljubezenskih afericah in razmerjih, njihovi možje, če so to sploh še bili, pa so skrbeli za družino ali pa so jih že zdavnaj z otroci zapustili. Včasih jih je kak diler razveselil s smotko ˝navihančka˝ kot jim je pravila boljša slikarska polovica drugega, lahko tudi četrtega Njega. Ta navihanček jih je pripravil, da jim je bilo za trenutek bolje, nekako so pozabile na tegobe, pozabile ne, samo njihovo življenje ni tako hudo izgledalo. Da, da, ko ti THC pobere nekaj sladkorja v krvi in se ti prijetno zavrti, mal ti dol obvisi, v glavi pa prijetno ˝zumi˝. ˝Slk-tk˝ bi še rekel ljubitelj ˝navihančkov˝. Med obiskovalci lokala so bili tudi premožnejši, predvsem obrtniki, ki so iskali priložnosti za posel, na takšnih mestih jih je bilo kar nekaj, saj so se vsi okoliški obrtniki po opravljenem delovnem dnevu tu ustavili na pivu, dveh, treh. Tam sta po navadi pod šankom ležala tudi dva  lastnikova psa, od katerih je imel eden cirozo jeter, zaradi pijače, ki jo je rad pil in se ji ni mogel upreti. Gostje so mu jo vedno naročili, mislim, da se je imenovala nekaj podobnega kot Adria Cooler. Ogabno sladka pijača z mehurčki in nekaj malega alkohola, dovolj, da se ti je po parih drinkih vrtelo, pa niti nisi vedel kdaj se je začelo. Užitna je bila samo zelo mrzla. 

Nekega večera se je Joško tam krohotal na račun nesrečnika, če se lahko tako izrazim, ko je govoril o njem kot o vicu, ki ga je doživel. Ha, ha, ha, se je smejal in spravljal v dobro voljo vse okoli sebe: ˝Kot tisti je rekel, ki je ugotovil, da v zadnjih 20 letih ni doživel nič lepega v tej deželi, zato se je odločil umreti. Vzel si je življenje in doživel lepo smrt. Ha, ha, ha je umiral od smeha. Ha, ha, ha, se je še nekaj časa krohotal z ostalimi potem pa vstal, na moje začudenje je deloval vsaj 15 cm višji kot je sicer, z rokami pa naredil gesto kot ˝ ... ja sam Pit bul terier˝ pribil še dva glaža ˝Biske˝. Takoj za tem pa po francosko poljubil eno od tistih žensk v bližini, ki so se mu že cel večer ponujale in se muzale. Ni zbiral, samo zagrabil je prvo, žal s tako usrano gnijočim zadahom, da sva z Joškom kasneje oba kozlala. On zaradi pijače in mešanja drugih substanc jaz pa zaradi naseljenega okusa po gnilem na mojih takrat še lepih ustnicah. 

Le kakšne so zdaj? Je bolje, da sploh ne vidim. Ponovni mrk.

2.6.2013

-------------- Georgette Homme ---------------